Epidemija splošne nesproščenosti še kar traja. Zadnje dni sem slišal le en dober napotek, in sicer v krogu mlade družine z dvema malčkoma: "Pri nas doma sta prepovedani besedi korona in covid. Ter omemba Janše." Kajti negotovost in strah še zmeraj vladata in poleg drugega vala epidemije nas strašijo še na sto drugih načinov, pri čemer je "vojna z mediji" najmanjša stvar, nekaj za pokušino pač.
Minuli ukrepi, tudi izolacija, niso bili tako hudi, prej rahlo neumni. Tisti recimo, da lahko gremo starejši v trgovine le od 8. do 10. ure in da moramo pri tem imeti s sabo osebno izkaznico. Zlahka sem si predstavljal kakšnega burkaškega paznika, ki legitimira starejšo gospo in nato pojasni: "Oh, gospa, če pa tako dobro zgledate, da vam teh let ne bi mogel pripisati." Sicer pa se starejši po večini tako ali tako preveč držimo doma in premalo družimo.
Tisti petek, ko so napovedali datum konca epidemije, sem lahko z varnega balkona gledal najstniški parček na Studenški brvi, kako vneto se poljublja, stiska, boža … Bil sem presenečen nad njuno vztrajnostjo - več kot uro je trajalo in skoraj sto strani knjige sem vmes prebral. Kot maraton dveh src. In mi je bilo jasno, da so ga mladi še najslabše odnesli iz te karantene in splošnih omejitev: v njihovih najlepših letih so jim vzeli eno pomlad. Torej se nimam kaj pritoževati. Razen … Seveda so morale pricurljati na dan nečedne rabote pri nakupu zaščitnih sredstev. Madonca, denar je frčal kot perje. "Mi smo reševali življenja," ven in ven ponavlja glavni protagonist te vihrave akcije. In na veliko so kupovali nekakšne ventilatorje, ki naj bi bili respiratorji. Zakaj so jih tako imenovali? Najbrž zato, ker je kakšen ventilator najbrž v vsakem gospodinjstvu, tudi v vsaki štali. Sicer pa je bilo respiratorjev že pred izbruhom epidemije dvakrat več, kot je mislil zdravstveni minister (!), teh novih pa še sploh niso uporabili.
Najhujša, prav grozovita drama pa se je odvijala v domovih za starejše občane. Nekaj takega kot segregacija, nekaj, v zvezi s čimer se je slišalo tudi ime Hitler. Stanovalce ali oskrbovance so očitno razdelili v dve kategoriji: na tiste, ki bi ob okužbi lahko šli, in one, ki ne smejo iti na zdravljenje v bolnišnico, na listo "njim pa naj bog pomaga" torej. Če so se vodilni politiki najprej hvalili, kako silno uspešni smo v boju z novim virusom, ter omenjali celo rekordne dosežke, smo rekord res dosegli: pri nas je v domovih za starejše umrlo več obolelih za covidom kot kjerkoli na svetu, kar 80 odstotkov vseh žrtev te nove pošasti. V domovih je torej umrlo stokrat, če ne tisočkrat več starejših kot doma. Kdo je zaukazal tiste liste sestavljati, ni znano, zato se je treba spomniti, da v naši cinični politiki vsa leta obstaja neki gospod ali gospa Neznanokdo, ki ne more biti ničesar kriv. Cinično je tudi, da prihaja zdravstveni minister iz stranke upokojencev. Da pa so povrhu vso to grozno raboto podprli še Zdravniška zbornica in kot v zboru številni sicer ugledni zdravstveni delavci, je pa tudi stara pesem. Zdaj naenkrat spiskov ni bilo. In za naprej se zdaj sploh ne ve, kaj so domovi za starejše: nadomestek za oskrbovalne bolnišnice z oddelki za paliativno dejavnost ali kaj sploh? Kraj, kamor pošlješ starše, da prideš hitreje do dediščine? Bodo, pravijo, uredili ta vprašanja. In bodo - čeprav se je javno zdravstvo tako izkazalo, da so jih prišli pozdravit celo grozljivi lovci zveze Nato - še naprej razvijali tudi zasebno zdravstveno prakso, tudi za zasebne domove so, in bodo še marsikaj, zatrjujejo ti, ki delajo v največji tovarni besed.
Tako se je znova potrdil starizem, družbeni pojav, ki očitno postavlja starejše ne le na rob, ampak tudi čez rob, ki jim je družba aktivnega prebivalstva skorajda sovražna. Ej, tem in takim pač ne morem želeti nič drugega, kot da doživijo najmanj sto let in nekoč sami vidijo, kako je, ko si vse bolj osamljen, ko se tvoje besede vse manj slišijo in ko s tabo naposled delajo kot pač z nadležnim odpadom. Naj to doživijo tudi ti, ki jim nekateri pravijo politična elita, drugi pa "samo-na-svoje-riti-gledajo".
