Kaj vse nam bo - ob vse številnejših zelo vročih dneh, ki pa ne morejo odgnati ne virusa ne kibernetskih napadov ne srhljivih prisluškovalnih poskusov - še prineslo letošnje poletje? Tajfun na Češkem, sredi Evrope - doslej smo sočustvovali z žrtvami na drugih koncih sveta; dvesto mrtvih zaradi poplav v Nemčiji in Belgiji, spet sredi Evrope; ekstremnih 45 stopinj Celzija v Kanadi, nenavadna vročina, ki je prizadela prebivalce in pomorila tisoče školjk in še drug živelj ob obali ... Potem suše in požari. Poletja so toplejša kot pred štirimi desetletji, za vročinskimi valovi pridejo nalivi, pravi meteorologinja. Ni kam pobegniti. "Če se človeško ravnanje, ki je vzrok za izpuste toplogrednih plinov, ne spremeni temeljito in vztrajno, neizrekljivega trpljenja ljudi ni več mogoče preprečiti," znova opozarja prispevek v strokovni reviji Bioscience, ki ga je podpisalo 13.800 znanstvenikov iz 150 držav.
Eden največjih proizvajalcev avtomobilov v Evropi, poslušam v televizijskem oglasnem sporočilu, kupcu električnega avtomobila kot darilo ne obljublja več zimskih gum ali strešnega kovčka, pač pa bon za električno polnilno postajo in bon, vreden tisoč evrov, za sončno elektrarno. Novo. Sliši se lepo, a nakazuje, da bi bilo treba po nakupu električnega vozila še investirati - ker kdo ve, kam se bodo na trgu vzpele cene električne energije, ki je bomo potrebovali več in več in jo bo ob omejevanju izpustov treba pridobiti iz dražjih obnovljivih virov.
Kar 90 odstotkov vseh rešitev za razogljičenje do sredine stoletja bo po oceni Mednarodne agencije za obnovljive vire energije vključevalo rabo električne energije, zmogljivosti obnovljivih virov pa naj bi se povečale za več kot desetkrat. Kako? Sončna energija? Bodo solarni paneli, ki za izdelavo tudi terjajo veliko energije, enako dostopni kot danes? Še kakšna reka? Vetrnice? Ali tudi vrnitev k jedrski energiji? Pred dnevi, ko je bilo v Sloveniji izdano energetsko dovoljenje za novo jedrsko elektrarno, smo lahko na televiziji prisluhnili dvema znanima raziskovalcema, že dolga leta sta oba na zeleni strani: eden bi se sprijaznil tudi z jedrsko energijo, da bi le lahko ohranili reke, drugi bi poskušal prej izrabiti prav vse druge možnosti. Kako težek izziv.
Bodo dramatična svarila znanstvenikov pomagala pri zasuku, ki ga načrtuje Evropska unija - 55 odstotkov manj izpustov do konca tega desetletja (glede na leto 1990)? Njeni predstavniki ga označujejo kot prelomnega, okoljske organizacije pa kot premalo ambicioznega, da bi dovolj zadržali segrevanje planeta. A načrt bi že tak, kot je, prinesel velike spremembe; ni presenečenje, da je deležen prvih nasprotovanj. Da bi vsaj nekoliko zavrli rast porabe in izpustov, naj bi namreč dovolilnice za izpuste poslej kupovali tudi dobavitelji goriv za cestni promet in ogrevanje ali hlajenje stavb, kar predstavlja polovico vseh izpustov. Ni dvoma, da bo drago, zato tudi zamisel o socialnem podnebnem skladu, da bi zavarovali najrevnejši del prebivalstva. Bo to dovolj za konsenz držav članic in vsaj minimalno soglasje v družbah o potrebnih spremembah, čeprav bi se jim raje izognili? Kako dolgo bodo trajala pogajanja - v upanju, da nam bosta narava in vreme še prizanašala? In če zasuka ne bi zmogle bogata Evropa in bogate razvite države, kako bi lahko pričakovali spremembe v revnejših predelih sveta? Najbolj od vsega bi si v tem času morali želeti bon za modrost.
