(POGLED IZ PENZIONA) Šport nam najbolj kuje ugled v svetu

Če bi se vsi, ki bodo stiskali pesti za naše v Tokiu, cepili, bi bili tudi v bitki z virusom lahko med najboljšimi na svetu, pa na žalost nismo. Morda pa jih bodo osvojene medalje le prepričale, da je stroki treba verjeti.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Ta teden je to v največji meri na dirki po Franciji izjemno koval Tadej Pogačar, v prihodnjih tednih pa bo to v Tokiu na olimpijskih igrah v številnih panogah uspelo, o tem sem prepričan, tudi drugim našim športnim asom. Glede na to, koliko nas je Slovencev in koliko medalj in naslovov svetovnih in evropskih prvakov osvajamo, tako v poletnih kot zimskih športih, smo pravzaprav športna velesila.

Prevečkrat pa pri tem spregledamo, kaj vse je potrebno v ozadju, da se ti športni uspehi dosežejo. Od trenerjev, sicer so v naši javnosti najbolj čislani tisti v profesionalnih ekipnih športnih panogah, čeprav stojijo za vsakim uspehom tudi v vseh drugih športih. Za njimi so strokovnjaki na fakulteti za šport in v športni medicini. Za vsem tem je organiziranost športnih organov. Od ministrstva in olimpijskega komiteja do vseh panožnih zvez in nato športnih društev in klubov. Vse pa se začne s športno vzgojo v osnovnih šolah in z uspešnimi športnimi učitelji. In ne nazadnje je tu izjemno pomembna vloga staršev, ki svoje otroke vzpodbujajo k vključevanju v tekmovalne športe v klubih in društvih, kar je zanje v številnih športih tudi finančno breme, od opreme do prispevkov za treninge v šolah športnih panog pa tudi do prvih tekmovanj. Vse to nam očitno v Sloveniji odlično uspeva tudi po zaslugi vseh volonterskih športnih funkcionarjev v klubih in društvih, večinoma gre za nekdanje uspešne športnike v teh panogah, ki imajo v teh težkih koronskih časih še toliko več dela. Na žalost pa nam kaj tako dobro organiziranega in uspešnega na številnih drugih področjih v Sloveniji ne uspeva.

In tako bomo športni navdušenci med upokojenci in počitnikarji prihodnji teden že od zgodnjega jutra, zaradi časovne razlike med Japonsko in Evropo, sedeli pred televizorji in stiskali pesti za vse naše, ki se bodo za čim boljši uspeh borili pred praznimi tokijskimi tribunami. Imen vseh, ki so favoriti za osvojitev medalj, ne bom našteval, saj jih vsi poznamo, gotovo pa nas bo največ spremljalo tekme naših košarkarjev. In prav v tem športu, ki je za nogometom gotovo drugi najbolj spremljan po vsem svetu, je razlika med številom prebivalcev držav, ki so se na olimpijado uvrstile, največja. Na vrhu so seveda ZDA s 328 milijoni, na zadnjem, dvanajstem, pa Slovenija, že predzadnja Češka jih šteje petkrat več kot Slovenija.

In tako se bo šport dokazal kot področje, na katerem Slovenci nismo razdvojeni, kot smo na preštevilnih drugih. Seveda, ko gre za mednarodne nastope, na domačem športnem prizorišču pa, normalno, vsak navija za svoje. Na številnih drugih področjih niti stroka ni tako enotna, kaj šele politika in javno mnenje. Tudi tam, kjer je, kot sta svetovna in slovenska zdravstvena stroka o nujnosti cepljenja proti koronavirusu, jo državljani premalo upoštevamo. Če bi se vsi, ki bodo stiskali pesti za naše v Tokiu, cepili, bi bili tudi v bitki z virusom lahko med najboljšimi na svetu, pa na žalost nismo. Morda pa jih bodo osvojene medalje le prepričale, da je stroki treba verjeti.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta