Pa je tukaj že junij, ko se bo tudi na koledarju začelo poletje. Čeprav se je kar nekajkrat že začelo tudi v resnici. Vsaj po oblačilih sodeč, po kratkih hlačah in poletnih majicah, v katerih se je že sprehodil marsikdo izmed nas. Ja, sonce zadnje čase pač ne zakuri več lepo počasi, tako kot je to počelo nekoč, ko smo bili mulci mi, ki danes kukamo iz penziona. Zdaj je pač že skoraj vsem nam jasno, da se bomo morali posloviti od štirih letnih časov in da bosta zima in sneg najbrž res prav kmalu le še pobožni želji. Ampak "tavelike" počitnice se bodo še naprej začele junija. Le želimo si lahko, da premočno sonce ne bo otrok še bolj potisnilo za računalnike in v buljenje v telefone, ker bo pač prevroče za igre in druženje na prostem. No, bomo videli kako bo, a sodeč po tem, da je še vedno moč srečati otroke, ki plezajo čez ograje na popoldne zaklenjena šolska igrišča, bi očitno lahko bilo marsikaj drugače.
Vsa pohvala gre naši mariborski občini z županom na čelu, saj so se v zadnjem času res potrudili in poskrbeli, da imajo v našem mestu otroci več urejenih igrišč. A ni malo prebivalcev našega mesta, ki se sprašujejo, zakaj ne bi smeli otroci igrati košarke, odbojke ali nogometa, morda še kakšno drugo športno igro prav na šolskih igriščih, ki so zanje običajno prepovedana oziroma zaklenjena ob popoldnevih, koncih tedna, praznikih. Ob tem dodajajo, da ne bi smelo biti pretežko najti dovolj prostovoljcev, ki bi se bili pripravljeni na teh igriščih z mladimi družiti v prostem času. Skrbeli bi za red, morda skupaj z njimi uživali v igrah z žogo, jih še mimogrede česa koristnega naučiti … Morda bi poskrbeli za zabavno in hkrati koristno preživljanje prostega časa, podobno kot to v Domu ustvarjalnosti počnejo zepeemovci. Menim, da bi se to pobudo dalo uresničiti, le nekdo bi se je moral resno lotiti. Bi bil to lahko izziv za športno zvezo? Le pogledati je treba, kakšno otroško mravljišče je vsako poletje doživljajsko igrišče tam blizu Betnavskega gozda, pa ni več mogoče reči, da ne bi šlo.
Prihodnji mesec, julija, bo naše mesto gostilo Olimpijski festival evropske mladine. Plamen miru je iz Rima že prispel k nam. Želja je, da bi ogrel srca Mariborčanov. In tudi sama srčno upam, da nas čaka nepozaben dogodek, moja želja pa je tudi, da bi ta plamen ogrel srca vseh Slovencev in ne le naših v štajerski prestolnici.
Čeprav upanja nimam prav veliko, saj je dovolj, da prižgem radio v času, ko so na sporedu poročila, pa me vse mine. Pametovanj, metanja polen pod noge, kreganja, nesramnosti vseh vrst itd., itd. ni ne konca ne kraja. Človeku pač ne preostane drugega, kot da si zaželi, da bi bilo v naši lepi deželici vsak dan toliko napetih in zanimivih športnih tekmovanj, da bi se nazadnje "zmotili" in navijali vsi eden za drugega, torej skupaj za dobro vseh nas. Tako kot pač znamo držati skupaj, ko naši letijo v Planici, ko zmagujeta Roglič in Pogačar, ko nas dvigujejo v zrak naši košarkarji, ko … Saj ne morem našteti vseh športnikov in športov, čeprav bi bilo tako prav, a vsi vemo, da za to ni dovolj prostora v tem koščku penziona na časopisnem papirju.
O, ti plamen miru, ko bi le lahko zlezel v srce prav vsakega Slovenca …
