Prejšnjo nedeljo je bila stoletnica rojstva velikega Slovenca in človekoljuba škofa dr. Vekoslava Grmiča. Najbolj množično prireditev v njegov spomin so pripravili v njegovih rojstnih Dragotincih, pa tudi v Mariboru, kjer je služboval in živel, odkar je leta 1968 postal škof. V njegov spomin je bila prav tako predstavitev njegovih teoloških del v Sodnem stolpu in spominska akademija, ki je bila v ponedeljek v Glazerjevi dvorani UKM. Slednjo je pripravilo Zgodovinsko društvo in sem se je udeležil, saj sem njegov član. Nagrajenec Borštnikovega prstana Peter Boštjančič nam je prebral njegovo zadnje objavljeno delo, ko je Slovenija vstopala v EU in nas je opozarjal, na kaj moramo pri tem Slovenci paziti, da ohranimo svojo narodno identiteto. Spoznal sem, da so opozorila, ki jih je že pred leti utemeljeval, danes še mnogo bolj nujna in aktualna, kot so bila tedaj. Z njegovim življenjem pa nas je podrobno seznanil njegov prijatelj profesor Srečko Reher. Na koncu smo si ogledali dokumentarni film o njegovem življenju in delovanju Slavkova pot, v katerem škof sam razlaga svoje življenje in delovanje. Leta 2000 je film posnel Studio Legen.
Seveda sem se akademije udeležil tudi zato, ker sem z njim sodeloval, ko sem bil med letoma 1982 in 1990 funkcionar mariborske Mestne konference, takratne SZDL, ki je bila zadolžena tudi za odnose z vsemi verskimi skupnostmi. S škofom Grmičem sem sodeloval tudi zato, ker je bil tudi on član Republiške konference SZDL in smo se skupaj vozili na njene seje v Ljubljano. Brez avtoceste je to takrat trajalo in imela sva čas za pogovore. Podrobno mi je razlagal o razvoju teologije osvoboditve, ki je nastajala v prejšnjih dveh desetletjih v Južni Ameriki in seveda o svojih razmišljanjih o teologiji socializma, za katero se je opredeljeval. Katoliška cerkev se je že v prejšnjih stoletjih opredelila proti tlačanstvu in suženjstvu, v Južni Ameriki pa so teologi dokazovali, da to še vedno obstaja v odnosu do domorodcev in da so razlike med bogatimi in revnimi vedno večje. To so začeli ugotavljati tudi nemški študentje teologije, da se v tržnem gospodarstvu pri njih te razlike samo še večajo, kar ni v skladu s katoliško vero, ki terja od vseh, ki imajo nekaj več, da tudi pomagajo najrevnejšim. Ugotovili so, da je temu bližje samoupravljanje v Jugoslaviji, ki je bilo seveda edino v vsem svetu. Ko so našli Grmičeva teološka dela, so ga prosili, če jim lahko omogoči, da bi prišli k njemu v Maribor in podrobneje spoznali, kako samoupravljanje družbene lastnine pri nas deluje. Ustregel jim je, nas v SZDL pa je prosil, da mu pri tem pomagamo. Tako smo zaprosili delavski svet Tama, da jih seznani s svojim delovanjem, saj jim politična predstavitev samoupravne zakonodaje, ki smo jim jo predstavili, ni bila dovolj. Spremljal sem jih na sestanek s takratnim predsednikom te največje mariborske tovarne, na žalost že pokojne, in ta jim je v odlični nemščini razložil njihovo delovanje in tudi odgovarjal na vsa vprašanja. Na koncu te predstavitve me je malo pretreslo zadnje vprašanje enega od študentov, saj nisem vedel, kaj jim bo predsednik delavskega sveta odgovoril. Vprašal je: "Videli smo vašo proizvodnjo in vi proizvajate veliko orožja. Bi delavski svet imel pravico odločiti, da tega ne boste več delali?" Pa je bil odličen in rekel: "Seveda bi lahko. Toda če bi se za to odločili, bi to začel proizvajati nekdo drug in mi ne bi imeli več posla in delavci služb."
Pa je prihodnje leto škof Grmič spet prišel, ker so hoteli študenti izvedeti, kako to deluje na zvezni ravni in drugih manj razvitih republikah. Za pomoč smo zaprosili republiško konferenco, ki je v Ljubljani za njih pripravila pogovor s tedanjim slovenskim delegatom v zveznem zboru skupščine Jugoslavije dr. Janezom Drnovškom. In ko so se vrnili, so bili nad njim navdušeni, kako odlično jim je vse predstavil in tudi vse razlike, probleme in nasprotja, ki so že takrat bila med republikami in federacijo, in kako jih rešujejo. Ker drugih povezav nismo imeli, smo tem študentom lahko organizirali le obisk v pobratenem Kraljevu. Z njim so bili ob vrnitvi tudi zadovoljni, šokirala pa jih je le ena stvar. Kraljevčani so jih seveda peljali tudi na pokopališče, kjer so Nemci med vojno med 15. in 20. oktobrom leta 1941 ustrelili 2200 prebivalcev, ker so se morali kar dolgo in z izgubami boriti, da so ga zasedli, saj so mesto takrat še skupaj branili partizani in četniki, ki pa so se na koncu morali umakniti. Šokirali pa so jih predvsem nemški originalni dokumenti, ki so jih videli v muzeju o tem poboju. To streljanje so izvedli navadni vojaki nemške vojske. "Tega nihče v Nemčiji ne ve, saj so vse nas v zgodovini učili, da so ta grozodejstva po vsej Evropi izvajale samo posebne enote SS in druge, navadni vojaki pa nikoli."
To je moj osebni spomin na sodelovanje s škofom Grmičem. Na koncu pa bi predlagal, da dokumentarec Slavkova pot ponovno predvaja tudi naša televizija. Če že ne nacionalna televizija, pa vsaj mariborska, da bodo tudi mlajše generacije spoznale življenje, delo in pomen tega našega častnega občana.
