Če bi hotela biti pikra, bi morda lahko zapisala "tudi vi, mladi, boste nekoč stari", a nima smisla biti pokroviteljski. Tisti mladci, ki imajo starejšo generacijo zgolj za strošek oziroma za nekaj, kar dobiva denar, čeprav nič več ne dela, itak ne bi dojeli, ostali pa razumejo, da s(m)o penzionisti pošteno prispevali v pokojninsko blagajno in zdaj pač dobivamo, kolikor dobivamo. In se vsak po svoje prebijamo skozi mesec.
Dokler zdravje služi, je vse ok. A ko to začne pešati, se šele zavemo, kaj pomenijo prizadevanja za dolgotrajno oskrbo starejših. Niso vsi starejši te sreče, da še v visoki starosti lahko sami hodijo naokrog, da so krepkega zdravja in čilega duha. Mnogim, premnogim starostnikom zdravje peša - in v nekem trenutku postanejo povsem odvisni od drugih. Od svojih otrok ali bližnjih sorodnikov, od tuje pomoči. Dokler so še toliko pri močeh, da potrebujejo le vožnjo od zdravnika do zdravnika, še gre. A ko starostnik obnemore, ko ne more sam niti vstati več, ko za vsak premik, umivanje, oblačenje potrebuje drugi par rok, se življenje v družinskem krogu obrne na glavo. V tistih družinah seveda, ki so pripravljene poskrbeti zanj. Oziroma ki zanj lahko poskrbijo. A samo tisti, ki so na lastni koži izkusili, kaj to pomeni, vedo, razumejo, kaj bi v takšnih trenutkih pomenila takojšnja pomoč. Če je nekdo doma, se pač žrtvuje. A tudi to na dolgi rok postane nevzdržno. Še bolj zapleteno je, če mlajša generacija še dela in za starostnika nima kdo poskrbeti. Večina si ne more privoščiti plačane večurne dnevne in nočne pomoči. Država sicer v določenih primerih pomaga, a ta pomoč pomeni nekaj ur dnevno, glavna skrb pa je še vedno na plečih otrok in tudi vnukov. Ali nekoga, ki je starostniku blizu in bo zanj storil, kar zmore.
Dom za starostnike? Ko nastopi še tako krizna situacija, je to le pobožna želja. Tedni in meseci čakanja, v upanju, da se bo postelja slej ko prej le našla. Prijava leta ali mesece prej, preden se zgodi? Ja, pride v poštev. A ne pri starostniku, ki je še do včeraj z lahkoto sam skrbel zase, potem pa obnemore z danes na jutri, ker je bolezen v nekaj tednih storila svoje in vse postavila na glavo. Ne sanja se mi, kako se družine znajdejo v takšnih primerih, če doma ni nikogar, ki bi bil na voljo, dokler se razmere ne uredijo. Berem, da se po državi gradijo domovi za starostnike, da naj bi bilo postelj slej ko prej dovolj. A istočasno berem (in sem ob iskanju proste postelje to slišala tudi na lastna ušesa), da v številnih domovih ni dovolj zaposlenih, ki bi za starostnike sploh lahko skrbeli. Eden od razlogov je gotovo tudi plača. Tisti, ki vedo, kaj pomeni skrbeti za onemoglega starostnika, mu biti na voljo dan in noč, mu pomagati pri vsakem gibu, premiku, hranjenju, jemanju zdravil, se zavedajo, da si ljudje v ustanovah, ki skrbijo za takšne ljudi, zaslužijo pošteno, spodobno plačilo.
Tisti, ki odločajo o tem, kako bo država pomagala populaciji, ki je navsezadnje v dobro te države oddelala svoje, naj samo malo pogledajo naokrog. Naj prisluhnejo tistim, ki se s starostniki srečujejo in jim lajšajo stiske, pa ni vrag, da se rešitev ne bi našla. Sploh če bomo vsi prispevali v skupno blagajno za ta namen.
