Cesta Ptuj–Ormož je zaradi nesreče v Spuhlji zaprta, poroča Val 202 v ponedeljek zjutraj. Takoj pomislim na sorodnike, ki živijo tam, in si rečem, da je najbrž kakšen bedak prehitro zapeljal v oster ovinek. V ponedeljek zjutraj, ko so se otroci odpravljali v šolo, je sedemletnica zavpila: "Ati, avto mamo v drevi!" Osebni avto in tovornjak sta se zabila v drevo in ciprese, tik ob stojalu za otroške gugalnice, drugi osebni avto je odneslo na nasprotno stran. Ja, bilo je pri mojih sorodnikih. Škodo je poleg pločevine utrpelo nekaj cipres, udeleženci pa na srečo le lahke poškodbe. Na srečo! Nesreča se je zgodila na državni cesti, kjer ni pločnika, čeprav je tam šolska pot, ki mlajše vodi do avtobusa, starejši otroci po tej cesti kolesarijo v šolo, številni odrasli pa v službo. Ni bil bedak, ki je prehitro zapeljal v oster ovinek. Bila je bedakinja, ki je prehitevala tovornjak na kratkem odseku, kjer je – nikomur ni jasno zakaj – dovoljena hitrost 90 kilometrov na uro, in pred tablo z napisom Spuhlja zavila levo, tovornjak pa vanjo in zaprl pot voznici, ki je pripeljala iz ormoške smeri. Zakaj te podrobnosti? Za tiste, ki dnevno drvijo po cesti skozi Spuhljo in ne zmanjšajo hitrosti, dokler ne pridejo do ostrega ovinka, pred katerim jih prometna signalizacija opozori, da vozijo prehitro. Za tiste voznike tovornjakov in osebnih avtomobilov, ki ne zmanjšajo hitrosti, ko pripeljejo do table z napisom Spuhlja. Za tiste voznike, ki kakih tristo metrov ceste prevozijo z 90 kilometri na uro, ker je dovoljeno. Za tiste, ki te voznike na tem delu prehitevajo in nikakor ne morejo zmanjšati hitrosti, ko pripeljejo do začetka naselja. Za tiste birokrate, ki so zapovedali tako prometno ureditev, ker očitno te državne ceste še nikoli niso videli, kaj šele prevozili. Za tiste voznike, ki ne spoštujejo niti te neumne ureditve. Za tiste voznike, ki nenehno ogrožajo življenja ljudi v tem naselju in zagotovo ne samo tam.
Ljudje, ki živijo ob tej cesti, so upravičeno ogorčeni nad početjem države. Ustanovili so civilno iniciativo, ki se dejansko bori z mlini na veter v Ljubljani. Cesta je vse bolj obremenjena, po njej dan in noč drvijo tovornjaki in osebna vozila, država trdi nasprotno, da promet upada. Ampak država ne živi ob tej cesti. Po njej ne hodijo njeni otroci in odrasli, čeprav so njeni državljani. Država se ne vozi s tovornjakom po Ormoški cesti s Ptuja proti Ormožu in nazaj, kjer bi bila v krožišču pred Puhovim mostom prisiljena voziti po dveh pasovih, da bi zvozila do izvoza. Država vsak delavnik zjutraj ne čaka celo večnost na voznika, ki vozi predpisanih 50 kilometrov na uro, da se lahko vključi v promet, in ji ni treba vsak šolski dan zjutraj spremljati otroka po bankini ob drvečih tovornjakih, avtobusih, motorjih in osebnih avtomobilih do avtobusne postaje. Država je v Ljubljani in se nima časa ukvarjati z vsakodnevnimi prometnimi težavami Spuhljanov, ker njo zanimajo tisti, ki drvijo po cesti, ne pa tisti, ki so se primorani vsak dan minimalno dvakrat vriniti mednje. Občina, ki je dolžna skrbeti za varno pot otrok v šolo, menda ne sme zgraditi pločnika. Država pa ga noče, dokler se ne zmenijo za traso obvoznice in obnovo Ormoške ceste, vzhodne vpadnice v mesto. Ker bi bilo to negospodarno ali ker ji ni mar za ljudi? Se bo zganila, če/ko pride do tragedije?
V nedeljo popoldne sem bila pri sorodnikih. Seveda smo se pogovarjali o nesreči, šteli otroke, ki živijo ob državni cesti brez pločnika in ustreznih opozorilnih oznak voznikom, da so pridivjali do šolske poti. Vse popoldne so avtomobili in tovornjaki drveli mimo nas, morali smo se kar glasno pogovarjati. Ko smo se poslovili in mi je uspelo vključiti se v kolono vozil, me je takoj besno prehitel mladenič in z nezmanjšano hitrostjo skupaj z drugimi drvel proti Ptuju. Upam, da je prišel varno na cilj, da ni nikogar povozil do smrti.
