Maribor skače od veselja, ker je dobil od države potreben denar za OFEM 2023. To, kar bi bilo za belo Ljubljano samoumevno, oni so vendar država, je za naše mesto čudež in bi morali onim na ministrstvih poljubljati roke. Pa so mi prišle na misel besede Rudolfa Mogeta, nekdanjega poslanca, ki predobro pozna drobovje te države, o pretirani državni in politični centralizaciji. Pravi, da do nje prihaja, ker je država brez zakonodaje na drugem nivoju lokalne samouprave, s čimer duši razvojne potenciale, naša ekonomija pa je zato lahek plen tujega kapitala. Da je svetovna kriza, je večno opravičilo, nekdo pa duhovito doda, da je kriza res svetovna, lopovi so pa domači. Naše nepremičnine, tudi državno srebrnino, lahko kupi vsak, ki ima v žepu kaj drobiža. Naše banke niso več naše, naše najboljše firme, nekoč paradni konji slovenskega gospodarstva, so hrvaške, srbske, ruske, za vsakim slovenskim imenom firme je vrsta tujcev, ki so z njimi kupčkali … Politika je neučinkovita, pravi Moge, saj ne zmore urediti Slovenije po vzoru kohezijskih in razvojnih regij in je razdeliti na dve deželi in znotraj njih na dvanajst pokrajin ali okrajev. Tega gordijskega vozla da ni mogel doslej presekati še nihče, politik, ki mu bo to uspelo, pa bo za to deželo naredil več kot nekdanji politični osamosvojitelji, ki so z vztrajanjem na polju politike na milost in nemilost prepustili domovino tujcem. Ja, in mi smo njihovi talci.
Danes, ko to berete, je spet tradicionalna prireditev Poklon Ezl eku, na dan, ko to pišem, ker je treba tekst pač prej oddati, pa nimam pojma, kako bo vse skupaj videti. Seveda nič več ne bo, kot je bilo, nekaj je za to kriva (ali pa zaslužna?) mladost, v katere rokah so sedaj organizacijske niti, še več pa priletnost generacije, ki se je kljub vsemu trudila, da je pripravila kakih petnajst uspešnih ezlekanj. Nekdanji frajerji, ki so bili tudi uradno proglašeni za frajerje, imajo doma plakete frajer Ezl eka, lanski frajer Nuni pa je še nima, a mi je mlado vodstvo zagotovilo, da jo bo dobil. Torej – Nuni, dobiš jo, čeprav z zamudo. Naj bo to moja pika na i nekdanjemu Ezl eku. Nuni bo ostal zadnji frajer Ezl eka (recimo, da tudi zadnjega – kot prvega – ne pozabiš nikoli), prvi pa je bil dragi Bojan Kovačič.
Sprašujejo me, če bom šla na spremenjeni Ezl ek. Seveda bom šla, Irena, ki se ji je nekoč zahotelo ezlekarske čage, me je že zdavnaj klicala, kaj je zdaj, bo ali ne bo? Ne vem, sem rekla, moram vprašati mlado vodstvo, a Smiljan table na pročelju Astorije še ni zglancal. Mimogrede pa sem izvedela, da pride na Ek okrog 50 Dalmatincev in Istranov, ki so po letu 1964, ko je Ek še cvetel, študirali v Mariboru in po študiju odšli, a ostali bolj Mariborčani od nekaterih avtohtonih.
V torek sem se udeležila Večerove okrogle mize Za koga naj bo mestno središče, na odru so sedeli štirje, najpomembnejši je bil seveda župan, ponosen na svojo trmo, s katero je veliko dosegel. Moram reči, da sem mu veliko verjela, ni lahko biti v županskih čevljih, naučila sem se nekaj o mestnih žilah in kapilarah (žila je recimo Koroška cesta, žila je zaradi prevare odločevalcev tudi katastrofalna Krekova, kapilara pa razdrapana Barvarska), slišala, da bo njegova vizija uresničena, ko bo mestno jedro od Drave do parka brez enega robnika … A prebivalci so tudi njegovi ujetniki tega jedra. Ti nesramneži imajo namreč tudi avtomobile, garaž pa pred stoletji arhitekti niso načrtovali, za dostavo, tega, česar ne moreš prinesti domov v roki, pa potrebujejo …
P. S. Hotela sem preskusiti umetno inteligenco, ta novi bavbav, in za hec vtipkala, naj mi napiše kaj o Mariboru. Poleg še kar korektnih informacij sem izvedela, da je na Lentu najstarejši vinograd (!) v Sloveniji, ki sega vse do sredine 16. stoletja, in da je Drava idealna za kolesarjenje, sprehajanje in veslanje (?). Niti besedice pa o prepotrebni brvi ob Starem mostu.
