Tokrat sem razkurjena. Dve že od kovida pregarani in skoraj pregoreli zdravnici mariborske infekcijske klinike kot da sami bijeta bitko za novo kliniko, vse roke (po novem se reče časovnice) je klinika spoštovala, zato sta trdno verjeli, da gre tokrat zares, da se bodo čez tri leta preselili v novo kliniko, kjer bo spodobno poskrbljeno predvsem za paciente. Covid-19 je razgalil vso bedo razmer v domala sto let stari stavbi. Še marca je veljalo, da so kohezijska sredstva zagotovljena, a nekdo je to zatrjeval s figo v žepu. Julija je namreč priletela udarna vest, da so sredstva kohezijskega sklada, gre za – kot sem razbrala iz tiska - 52 milijonov, zagotovljenih za gradnjo mariborske infekcijske klinike, preusmerjena medicinski fakulteti v Ljubljani za gradnjo učilnic. Ne vem, ali je bila o tej preusmeritvi kakšna razprava v DZ, in če je bila, ne vem, kako so glasovali ne samo mariborski, temveč poslanci cele severovzhodne Slovenije, saj gre za drugo največjo kliniko v Sloveniji, da je šla zadeva tako gladko skozi. Brez vsake razprave? Sicer pa - ali je razprava sploh potrebna, če gre za tehtanje ali Ljubljana ali Maribor? So ljubljanski investiciji naši poslanci prikimali ali se ji družno zoperstavili? Morda se bodo pa poslanci zdravili ob naslednji epidemiji, ki zagotovo še pride, v Ljubljani? Odstopljeni zdravstveni minister najbrž s tem nima nič, ima pa finančni … Ne vem, kaj pravi strokovno vodstvo UKC Maribor, pa bi rada vedela. So kaj ukrenili? Bojda so dobili zagotovilo, da bodo dobili sredstva za gradnjo po sprejeti časovnici iz proračuna, ta se pa, kolikor vidimo, nenehno klesti … Se je pa na slabo novico takoj odzval župan (kar je pohvalno), enako je ogorčen, kot smo vsi tostran Trojan, a se bojim, da je v času izvršenega dejstva ogorčenje edino, kar mu/nam preostane. Je le naključje, da se tako pomembna reč zgodi sredi poletja, ko praktično ni mogoče ukrepati, ali se pa lahko poigramo s kakšno teorijo zarote? Spet bodo eni rekli, nehajmo kriviti Ljubljano za vse. Nekoč mi je pisatelj Pavle Zidar napisal, da vse, kar pade v Sloveniji slabega, prileti iz Ljubljane ... Ne, Trojane niso v naših glavah, Trojane preprosto so, pa ne le geografsko.
Še en dolg moram poravnati. Župan me je obvestil, da županstvo (ali občina, kakor hočete) ne preganja iz lokala v Slovenski ulici urarke, kot je gospa solzna tarnala naokoli (in zakaj ne bi, poznavajoč druge primere, tega verjela!), zato sem se dodatno pozanimala. Na listku na njeni izložbi piše, da se po daljši odsotnosti zaradi bolezni bliža čas, ko bo z veseljem poskrbela za našo uro. Listek je tam vsaj že kakšno leto, dve, če ne več, namesto kaj o njeni dolgotrajni bolezni pa izvem, da je gospa že štiri leta v pokoju, da hodi le tu in tam prezračit "svoj" lokal in prebrat časopis. Ob takem zračenju sem jo pred kratkim ujela in jo povprašala glede pregona, pa mi je rekla, da "bi jo radi skupaj z lokalom prodali, novi lastnik pa … no, saj veste …" Dodala je, da je še vedno v bolniški (!), a lokal bi rada obdržala do leta 2025, ko bi proslavila v njem 55 let dela. Dela? No, zdaj pa vprašujem drugače: kako da ji dovoljujejo zasedati nedelujoč lokal na tako elitni lokaciji? Po njenem namigu z glavo sem presodila, da ji po njeni uspešni karieri streže lastnik Umetniškega kabineta, ki se v premajhnem prostoru stiska nad njo, pa sem stopila še do njega. "Seveda, idealno bi bilo, če bi, ko bo čas, lahko odkupil ta lokal in v njem uredil muzejček Tegetthoffa," je rekel, "a gospa bi lahko mirno ostala do svoje tako želene obletnice v lokalu. Spodobilo bi se, da bi imel Maribor tak muzej, saj je Tegetthoff zagotovo največji človek, ki je bil kdaj rojen v Mariboru. Ste to vedeli?" Nisem. Redkokdo to ve. Kot tudi prvič slišim, da največjega spomenika na Dunaju nima Marija Terezija, ampak admiral Tegetthoff. Učna ura zgodovine mojega mesta.
P. S. Mimo OFEM-a ne morem in sem zelo vesela, da se je Maribor organizacijsko in sicer v vsem izkazal, saj pohvale dežujejo z vseh strani. Za ta mednarodni uspeh so zaslužni vsi, ki so sodelovali pri tem dogodku, z županom na čelu. Kar je res, je res, ni se predal, morda je kaj izsilil, a uspel. Prijateljica, ki se ji župan v mojih kolumnah smili, bo danes z menoj zadovoljna.
