Našim davnim prednikom se je, kot nam ob raziskovanju monumentalnih gradenj iz preteklosti pojasnjuje arheološka znanost, ta prehod k svetlobi, ki je pomenil začetek novega življenjskega cikla, zdel svet in odločilen. Mi, ljudje moderne dobe, smo se, da bi pregnali tesnobnost najkrajših in najmanj svetlih dni v letu, obdali z lučmi tako pretirano, da moramo zaradi svetlobnega onesnaženja, ki moti biološke ritme živali in ljudi, stopiti korak nazaj. Ob vnovičnem opominu, da smo naravna bitja ranljiva.
V tem modernem času, ko so boljše družbene razmere in znanstveni dosežki tako podaljšali človekovo življenjsko dobo, ko vesoljske sonde raziskujejo atmosfero planetov v našem osončju, posnamejo svetlobo neznansko oddaljenih zvezd in pripeljejo na Zemljo prah z Lune ali z asteroida, kar se nam zdi skoraj nedoumljivo, nas preseneti virus, ki nam grozi z boleznijo in smrtjo. In se nam zdi enako težko doumljivo. In nepredstavljivo, ker se nam je tako rekoč čez noč zgodil tak obrat, da se moramo izogibati druženju in dogodkom, ki so nam lepšali življenje. Čeprav so znanstveniki, ki preučujejo množico virusov, nov preskok virusa z živali na človeka pričakovali, prej ali slej. Pri ptičji gripi smo se mu pred leti na srečo izognili.
Zdaj pa so bolnišnice po vsem svetu prepolne in tudi na Švedskem, kjer se od pomladi niso odločali za zelo stroge ukrepe za preprečevanje okužb kakor številne druge države, so doživeli zasuk: v zimskem valu in pred prazniki, ko prvo cepivo že potuje do zdravstvenih ustanov, so prisiljeni k zapiranju trgovin in javnega življenja. Tudi zelo bogate zdravstvene sisteme lahko doleti zlom, če zmanjka osebja - in kaj bi si državljani mislili o svoji državi, če bi se to zgodilo? Le ugibamo lahko, kako polemične so bile v posameznih državah že razprave med zdravniki v svetovalnih skupinah o tem, kakšne ukrepe (in omejitve) naj ob epidemiji predlagajo oblastem, in kako težavne potem odločitve, ki so neizogibno povezane tudi z denarjem. Velikim denarjem, ki ga največkrat ni in si ga bo treba izposoditi in potem vračati. Velikim svetovnim posojilodajalcem si v naslednjem desetletju res ne bo treba beliti las zaradi pomanjkanja strank.
Velikim posojilodajalcem v naslednjem desetletju ne bo manjkalo strank
In obrati pri nas. Spomladi, ko – gotovo tudi zaradi strogih omejitev gibanja – še ni bilo toliko obolelih, število smrti pa podobno kot v enakem obdobju leto prej, je bilo veliko dvomov, maske pa včasih kar predmet prezira. Zdaj že skoraj vsakdo pozna koga, ki je staknil okužbo in zbolel, morda tudi koga, ki je zaradi nje umrl. Ljudje pred trgovino kar sami, brez inšpektorja, okrcajo tistega, ki pride brez maske, včasih ne prav nežno. Še običajnemu pogovoru z znanci, ki jih srečajo na sprehodu, se nekateri menda raje izognejo. A gotovo večina drugače kot prej gleda na vse tiste, ki že ves čas brez velikih pritoževanj kljub morebitni nevarnosti opravljajo svoje delo, ali na tiste, ki se celo borijo, da bi lahko delali. In še zlasti na prostovoljce, ki so priskočili na pomoč v bolnišnicah ali domovih za starejše. Ker so čutili, da jih skupnost potrebuje. Bomo znali, če se čez čas rešimo virusne grožnje, poleg vsakršnega okrasja ceniti tudi take odločitve?
