(POGLED IZ PENZIONA) Moj abraham z Večerom

Ti dve strani sobotne priloge vedno v celoti podrobno preberem. Že zato, da vidim, o čem razmišljajo in česar vse se spominjajo moji dolgoletni sodelavci, pa tudi, kako in o čem je takrat naš časnik - propagirali smo ga kot največji slovenski popoldnevnik - poročal. Ta mesec pa še posebej tudi zato, ker je 1. decembra minilo točno 50 let, odkar sem bil sprejet v redno delovno razmerje kot novinar v športni redakciji.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Nogomet, Drava-Gorica, 12. 7. 1970
Dragiša Modrinjak

Z njo sem kot honorarni sodelavec in študent na takratnem Vekšu sodeloval že dve leti prej. Redno sta bila takrat v športni redakciji zaposlena le legendarni urednik Zdeno Vahtar in Bogo Skalicky, predvsem v soboto in nedeljo pa nas je kar cela ekipa honorarcev pokrivala športne dogodke in nato v nedeljo popoldne, pogosto tudi do 23. ure zvečer, pripravljala tri športne strani za ponedeljkovo izdajo. To so bili Peter Kancler, Tone Vogrinec, Franc Dežman, Joco Krope, pozneje še Slobodan Pejić in moj šahovski kolega Ivo Mihevc, vsak pa je bil zadolžen za športne panoge, na katere se je spoznal.

Seveda so bili v tistih časih pogoji za novinarsko delo povsem drugačni kot v današnji informacijski dobi. S poročevalcem je bilo treba pokriti vsak športni dogodek, od tistih na takratni zvezni ali republiški ravni do vseh na lokalni. Pa ne samo za Večer, za poročila so nas zaprošale tudi druge slovenske športne redakcije pa tudi Sportske novosti, beograjski Sport, poseben dogovor je bil tudi s Tanjugom. In tudi od njih smo dobivali honorarje. Urednik Vahtar je vztrajal, da mora biti v poročilih čim več imen. Če sem poročal s kakšne podzvezne nogometne tekme, na katero sem seveda moral iti, je bil le v naslovu rezultat, potem pa le še obe postavi, strelci morebitnih golov in sodnik. To prodaja časopis, nam je razlagal urednik, vsak od teh si ga kupi, pa še vsi njegovi prijatelji in znanci.

V nedeljo pa smo po takrat štirih telefonskih aparatih v redakciji, saj drugače ni bilo mogoče, sprejemali poročila vseh naših dopisnikov iz drugih krajev. Seveda nismo bili izurjeni strojepisci, zato smo jih pisali z roko in pozneje narekovali v obsegu, ki ga je določil urednik, trem strojepiskam, ki so bile nujna pomoč. Večer se je takrat tiskal na svincu v sosednji stavbi v tedaj še Kopališki ulici, strojni stavci, ki so delali tudi ponoči, pa so morali prejeti čistopise, brez večjih ročnih popravkov, ki so jih nato vnašali še tudi lektorji. Prevesti pa je bilo treba tudi vsa Tanjugova športna poročila, ki so prihajala po teleprinterju, predvsem pa na roko pravilno izračunati in nato narekovati vse lestvice slovenskih ligaških tekmovanj.

Ko so nato jeseni 1970 pri Večeru sistematizirali, kot se je temu takrat reklo, še tretje delovno mesto športnega novinarja, bi to moral postati Peter Kancler, pa se je takrat odločil za ponudbo Dušana Senčarja in je postal generalni sekretar Zlate lisice. Čeprav sem bil redni študent takrat tretjega letnika že Visoke ekonomske šole, sta me Vahtar in Skalicky prepričala, da sem napisal prošnjo. "Ti kar hodi dopoldne na predavanja, saj veš, da mi med tednom delamo šele pozno popoldne in pozno v noč," sta me prepričevala. In tako se je začela moja 40 let dolga pestra poklicna pot.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta