Minuli torek in sreda sta bila obsijana s soncem. Kakšna dneva! Ob svežini v zraku, h kateri zagotovo prispevajo hribi okoli Maribora, saj so vsaj njihovi vrhovi odeti v sneg, sem okoli sebe opazila toliko veselja, kot že lep čas ne. Sijalo je z otroških obrazov na ulicah pred šolami in vrtci, pa potem zvečer s televizijskih ekranov. Če bi odrasli resnično in iz srca kaj dali na svoj podmladek, potem ne bi smeli nikoli, zares nikoli dovoliti, da bi ti veseli obrazi še kdaj postali žalostni in mrki. In nikoli več jih ne bi smeli zmerjati z lenuhi, butci, nemarneži in podobnim.
Kdor ne le gleda, ampak tudi zares vidi, se je že v torek lahko prepričal, da otroci pravzaprav ne želijo le ždeti pred računalniki in televizijskimi ekrani, da tudi sami čutijo, da takšno življenje ni tisto pravo. Da si želijo med vrstnike, k vzgojiteljem in učiteljem. Koliko sreče in radosti je bilo na njihovih obrazih, ko so si spet lahko nadeli šolske torbe in nahrbtničke za v vrtec!
Pretreslo me je v dno srca, ko je zabrnel telefon in sem na zaslonu zagledala dva od svojih vnukov, dva srečna, nasmejana obraza, ki sta svoje veselje zaradi ponovno odprtih vrat šole in vrtca, pred odhodom tja, na sliki delila tudi z menoj. Nisem namreč pozabila in nikoli ne bom, kako sem se kot šolarka vsako leto znova veselila konca počitnic le zato, ker se bodo nadaljevale z novim šolskim letom, v družbi dragih mi prijateljic in prijateljev, sošolcev, pa tudi učiteljev, ki so bili še ena moja družina.
Vsak nov mladi rod se srečuje in spopada s težavami. Nekatere so vedno enake, druge vsakokrat drugačne. A nobenemu otroku ne privoščim skrbi in strahu, da mu bodo odrasli spet vzeli učenje v družbi vrstnikov in ga potisnili pred računalnik. "Zmešalo se mi bo, če ne bom šel kmalu v šolo! Bojim se le tega, da bi moral tudi med poukom, v razredu, imeti ves čas masko na obrazu," mi je pred dnevi zaupal petošolec. In dodal: "Toda res si želim spet v šolo, med prijatelje in svoje učitelje."
Potem pa še deklica, ki bo še kar nekaj časa hodila v vrtec: "Jutri grem spet v vrtec. Končno! A se bojim, da si bo tista vlada tudi danes spet kaj premislila." Pa smo tam. Zdaj že malčki vse slišijo in vidijo. Sicer pa, le kdaj niso. Kar spomnimo se nase, na svoje otroštvo. Odrasli so tudi takrat mislili, da otroci še nič ne vemo, nič ne slišimo, nič ne razumemo … Ha, kaj pa še. Dobro si bodo zapomnili, kaj smo jim naredili. In tudi račun bo prišel. Še vedno je, le da se največkrat zgodi tako, da ga moramo plačati vsi, tudi še tako nedolžni.
Držim torej pesti, na pamet, se mi zdi, da tako skorajda ni več mogoče računati, da se bo vendarle vse dobro izšlo. Da ne bo za nami spet prišlo spoznanje: "In sanje so tako, kot so prišle, tudi odšle …"
