Pred kratkim sva pričakovala manjši paket iz Kopra. Čakal sva, da poštar pozvoni, a nič. "Morda pa je šla pošiljka z vlakom in se je ta iztiril," sem pomislil. Bo paket pač jutri. Naslednji dan spet čakava in poštar spet ne pozvoni. In potem, bolj slučajno, najdeva v nabiralniku obvestilo o prejeti pošiljki. Nič, bo treba pač na pošto. Njihovim strankam namenjeni parkirni prostor je običajno zaseden, zato je treba po Slomškovem trgu najprej narediti krog ali dva. Pa ne Pošti v čast! Potem je treba plačati parkirnino, kar stane eno granitno kocko plus DDV. Odprti sta dve od petih okenc in pred njima sta dolgi vrsti. Vmes lahko gledaš bogato ponudbo bombonov, lizik, čokoladic in podobne robe in res škoda, da niso tik ob vrsti še žepne knjige, ki jih tudi ponujajo; lahko bi katero začel brati.
Potem uslužbenki poveš, da poštar ni zvonil, a zagotovi, da je zvonil že dan prej. Aha, če sva tudi takrat čakala, pa je stvar preprosta: zvonec nam ne dela. Pa dela. Ampak - bežimo čim hitreje iz pošte. Če zamudiš, ti redar, ki čaka tam kot vrana na miši, prilepi listek in te bo to stalo še več granitnih kock. Plus DDV.
Še isti teden naj bi konkurenca pripeljala neko malenkost, ki jo je treba plačati po povzetju. Sporočilo na telefonu pove, kateri dan in med katerima urama bo dostava. Potem spet čakava in čakava in končno pride, a ne pošiljka, temveč novo obvestilo: "Pošiljka naju čaka na tej in tej postaji Petrola." Uf, šmorn, spet je treba v avto. A tam ne bo treba plačati parkirnine. Res, doplačaš pa za tiste tri, štiri ure ležarino: za granitno kocko plus DDV. "Bil je v vaši ulici, a ni našel vaše hiše," pravi prijazna gospa. Ko opozoriš, da smo na številki 1, ki jo je težko spregledati, se samo začudi: "A res?" Ja, res - nam, ki nismo v službi velikega sistema, ni treba lagati.
Vendar zdaj na Petrolovi bencinski črpalki lepo diši po svežem kruhu. Tam prodajajo tudi vse mogoče in nemogoče, zdaj pa so očitno še skladišče za pošiljke konkurentov pošte. In morda je vzrok teh silnih kadrovskih peripetij na Petrolu prav v tem, da odstavljeni direktor v poslovni načrt ni hotel vključiti novosti, po kateri bi na postajah prodajali še solato, čevapčiče in pečen kostanj, si mislim. Veliki sistemi morajo namreč biti fleksibilni, a ne? Saj poznate oni rek kamen na kamen, evro na evro ali kako že gre?
Tako Pošta kot Petrol delujeta z večmilijonskimi dobički. In na široko, pravzaprav na brezmejno. Samo da je dobiček. Bog ne daj, da bi se delavci trudili s strankami, da bi bili prijazni, ker jim to jemlje preveč časa. Poštarje imam že iz otroških let še posebej v čislih, a zdaj očitno ne morejo več delati spodobno ali pa se držijo sistema, po katerem te nihče ne more plačati tako slabo, kot lahko ti slabo delaš. Ne razumem pa, kako lahko državna institucija dela po enakem principu kot denimo banke, ki so že vse v tuji lasti in za katere je jasno, da razumejo zgolj denar, dosti, še več denarja. In tako nekoč naša NKBM kljub neverjetnemu dobičku odpusti nekaj deset delavcev. Kajti delavec, jasno, je strošek.
Povsem sem podpiral stavko poštnih delavcev: tako ne gre več naprej! In ploskam Malečničanom, ki jim je s protesti uspelo ohraniti pošto v svojem kraju. Kajti že lep čas po vsej Sloveniji ukinjajo poštne in bančne enote, bankomate in celo poštne nabiralnike in na našem koncu je treba za prenekatero malenkost v mesto, zlasti v deževnem novembru najraje z osebnim avtomobilom, to mesto pa te čaka z neznanskim odporom do prometa in pametuje, kako ga zmanjšati.
Neoliberalizem pač, najhujša, najbolj gnila oblika kapitalizma doslej, ki pa se mu je žal zapisala tudi naša 13. vlada. Bomo tudi za Marjana Šarca kmalu rekli, da je plesal eno samo poletje?
In zakaj sem ob poldrugem evru stroškov omenjal granitne kocke? Ker so te v Mariboru očitno glavna valuta. Kocke na Glavni trg, nato kocke na Koroško, na Vojašniški trg … Morda tudi na Piramido. Ampak žal s taistimi kockami občani slabe politike, ko jih imajo vrh glave, tudi dokončno izplačajo.
