(POGLED IZ PENZIONA) Pogledi izza zaves

Ko sem na dvorišču zavladal kot najhujši razbojnik, sem opazil, da rada spremlja moje početje izza zaves balkonskih vrat.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Daniel Von Appen

Ena redkih stvari, če ne edina, glede katere se ženske in moški ne moremo nikdar poenotiti, so zavese. Ženske jih imajo rade, prenekatera jih celo obožuje, moški pa jih ne maramo.
In ko pomislim na zavese, ki jih jaz nenehno razgrinjam, Moja pa jih skrbno poravnava, se spomnim davne sosede Marije Senekovič. Ko smo se na Partizanski 28 kmalu po mojem rojstvu preselili v nekoliko večje, dvodobno stanovanje, sta prišla v naše prejšnje starejša zakonca Senekovič, on, Ernest, finančni inšpektor, enako uporaben v vseh družbenih sistemih, in gospa Marija, gospodinja. In če je že bil on poklicu ustrezno nastopaški, je bila gospa kot plašna miška, skoraj nevidna in skrajno zadržana. Še na stopnišču si jo težko srečal in vse, kar je spravila iz sebe, je bilo, da je tiho odzdravila.
Ko sem na dvorišču zavladal kot najhujši razbojnik, sem opazil, da rada spremlja moje početje izza zaves balkonskih vrat. Ha, še na balkon ne pride, sem si mislil, špega pa nenehno. Nekega lepega dne pa se je le pojavila na balkonu in mi namignila, naj pridem k njej. "Kaj?" sem bil zaprepaden. "Pridi. Ti bom namazala marmelado," sem jo prvič slišal govoriti. Pa sem šel. Najprej sem si moral umiti roke, potem me je ona umila še po obrazu, sedel sem v kuhinjo, v kateri sem se bil rodil, in postregla mi je z velikim kosom kruha z odlično marmelado in lončkom divki podobne pijače, za katero sem kasneje zvedel, da se ji reče kakav. Občasna vabila so se nadaljevala in gospa Senekovič me je pri mizi začela skrbno česati. To mi je šlo sicer na živce, ampak ponudba je bila vse boljša in naposled mi je pokazala še svojo skrivnost: v spalnici je imela na majhni mizi kot na kakšnem oltarju s svečami in svetimi podobicami sliko lepega fanta. Stisnila si jo je k srcu in vsa skrušena pojasnila: "Moj sin Ernest. Padel je v nemški vojski." Po tistem me njeno česanje ni nič več motilo.
Seveda se je moralo zgoditi, da me je v njihovi kuhinji zalotil tudi gospod Senekovič, ki me je po kratkem začudenju nekako sprejel in bil naposled še kar prijazen z mano. A saj veste, kakšni so moški v najboljših letih. Petelini, ki si morajo slej ko prej skočiti v lase, pardon, v perje. To se je moralo nujno zgoditi tudi sosedu in mojemu očetu in moje idile z gospo Marijo je bilo konec. Prepoved!
Saj me je še ljubeče opazovala, videl sem jo, in enkrat me je celo pokarala. Kot mulc, ki je hotel frajer postati, sem za veliko noč streljal s karbidom, ker so miličniki to preganjali in ker je bilo pač drzno. Zvečer je kukala izza zavese vhodnih vrat, in ko sem prišel, mi je očitajoče rekla: "Prosim te, ne pokaj. Strah me je. A veš, kaj smo doživeli mi, starejši, v tistih hudih časih, ko so skoraj vsak večer bombardirali Maribor ..." In res nisem več pokal. Vsaj na dvorišču ne.
Potem je prišla doba najstništva in moje poti so se širile vse dalje od dvorišča; gospo Marijo sem videl le še tu in tam. Ko sem jih imel dvajset, smo se preselili v velik blok, tako ata kot jaz sva se nemilo zjokala, res mi je bilo hudo in morda je bilo to krivo, da se nisem dostojno poslovil od gospe Marije.
Tudi zdaj, ko sem star in imam časa na pretek, se v soseski oziram po oknih in vidim zavese, kako šelestijo, se hipno zastirajo in nato spet počasi odpirajo. Ogromno ljudi je ne le samih, kajti samost je v Sloveniji že neverjetno razširjen način življenja, ampak osamljenih. Bi nekaj, s kom bi kaj rekle, kajti starejše ženske so glede tega v večini, a si ne upajo. Ko smo imeli višavčka Zaka, nadvse čuteče pasje (živo) bitje, sem veliko teh sosed spoznal in jim zdaj pravim gospa Megi, gospa Lili, gospa Baška, saj ne vem, kako se pišejo in kako jim je ime, in z njimi še lahko kakšno rečem. Sicer pa hodimo drug mimo drugega kot skozi drevored in zdi se mi že dogodek, če se vsaj zadržano drug drugemu nasmehnemo. Oh, in še pomisliti ne smem, kako se te gospe, ki sem jih imenoval po njihovih psičkah, zastirajo in tresejo zaradi teh prekletih petard, prave kanonade, ki se bo stopnjevala še v prve ure naslednja leta.
Sicer pa: kaj naj vam rečem v slovo? Bom uporabil kar besede moje drage mame, ki je zmeraj, ko smo se poslavljali od nje, rekla: "Pa radi se 'mejte!"

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta