No, pa se je še enkrat decembra, letos seveda, za eno leto poslovil parkelj. Kar se mene tiče, lahko izgine za vedno. Sicer ga letos, na srečo, nisem srečala - pa saj ga tudi ne bi mogla, ker ga zunaj nisem iskala, vrat pa mu, se razume, ne bi odprla. Temu stvoru, ki si ga je izmislil kdo ve kateri sadist, uživajoč v strašenju otrok. Saj veste, kajne, tudi vi, da odraslih nikoli ni strašil, pa tudi v današnjem času tega ne počne, ker oni so pač vedno pridni. Ha! Ja, če verjameš.
Naj vam povem, kakšno je bilo moje prvo srečanje z njim. Še v šolo nisem hodila, ko sem nesla smeti v smetišče na dvorišču ene starejših hiš v Mariboru, kjer sem bila takrat doma. Komaj sem stopila na hodnik, še do prve stopnice nisem prišla (iz pritličja do vrat na dvorišče, jih je bilo le nekaj), ko je ta nora pošast pridrvela po tistih stopnicah navzgor, me zgrabila in tako stisnila k svojemu smrdljivemu kožuhastemu telesu, da mi je kar sape zmanjkalo. Še v sanjah si nisem mogla zamisliti, da bom kdaj doživela kaj tako zoprnega. Smrdljivec je imel velikanske roge, iz ust mu je štrlel dolg rdeč jezik, za seboj pa je vlekel ogaben rep in grozljivo debelo verigo. Z njo je na vso moč rožljal in ropotal, vendar pa ni izustil niti ene same besede. Zagotovo zato, ker se ni hotel izdati. Le rjovenje je prihajalo iz tistega zoprnega žnablja.
Še danes ne vem, od kod se je zoprnik vzel in kdo se je skrival v tistem neverjetno prepričljivem kostumu, vem samo, da je bil neznansko velik in da me je skušal na smrt prestrašiti. Kaj bi bila dala, da bi se mu bila uspela izviti iz tistih kosmatih zoprnih tac! A me je stvor izpustil, ko se je bil sam naveličal strašiti me, ko je videl, da se ga prav nič ne bojim in da ga ogorčena brcam. Res je dobro preračunal, kdaj mora priti po stopnicah, da ga ne bo presenetil kdo od mojih domačih, ki bi ga bili zagotovo pregnali. Prvič zato, ker nisem bila otrok, ki bi mu bilo treba tako ogabno groziti, in drugič, ker je bilo tako zelo nesramno na samem prestrašiti majhno deklico. Ko sem nazadnje le lahko zbežala na varno v domačo kuhinjo, sta bila mama in oče zgrožena nad dogodkom. Oče je, seveda, takoj odšel ven, da bi razrešil zoprno uganko, a o parklju ni bilo nikjer več ne duha ne sluha. Tudi vsa leta kasneje ga nikoli nihče v naši hiši ni več srečal.
Zaklela sem se, da svojih otrok ne bom nikoli dovolila tako grdo strašiti. Potem pa se je zgodilo. Na parkljev dan je pri nas pozvonilo in naša najmlajša je, seveda, stekla odpret vrata. Čeprav smo ji vedno znova rekli, da tega ne sme početi, dokler se ne prepriča, kdo je pozvonil. In takrat, groza, sta v naše stanovanje v bloku pridrveli dve zares grozni pošasti, nagnusna parklja. Naša punčka se je tako ustrašila, da je v trenutku skočila za kavč v dnevni sobi. Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo jo pomirili. Seveda vrat ni nikoli več nikomur odklenila brez dovoljenja. Vsaj ena korist od predrzne rogate grdobe.
Na kratko za na konec: ko vidim, da po naši prestolnici nori kar cela čreda parkljev, ki tekajo okoli Miklavža, si mislim, da bi bilo edino koristno, če bi zavili v naš parlament in tam prestrašili tiste žleht odrasle, ki nam vedno znova povzročijo toliko škode. In izmed katerih se marsikateri tudi obnašati ne zna.
