(POGLED IZ PENZIONA) Ni vsaka mama tudi Mama

Na svetu ni hujšega kot živeti brez Mamine ljubezni.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Letošnje leto je za tole moje oglašanje iz penziona neverjetno praznično. Vsakokrat se vrtim okoli kakšnega praznika. Tokrat je to materinski dan. Ne bom razglabljala o tem, da ga takrat, ko sem bila otrok, in še kar precej časa pozneje pri nas še nismo imeli na koledarju praznikov. Mi je pa povsem jasno, da vse ženske pač niso mame, so pa zato vse mame hkrati tudi ženske. Saj veste, da imam v mislih pomen dneva žena za vse nas, ki živimo na tej naši Zemlji. In zdaj pojdimo naprej, k mamam. Najprej to, da nikogar izmed nas ne bi bilo brez mame, torej brez ženske, ki nas je rodila. In od tu dalje …

Vsi vemo, da so med nami tudi take mame, ki si tega, da jih kdo pokliče mama, nikakor ne zaslužijo. Ene so torej mame in druge Mame. Naj to trditev podkrepim kar z zgovornim primerom.

Ko sem bila še otrok, sem imela zelo rada prijateljico Lizo. Imela je še starejšega brata, pa si sama nista mogla kaj dosti pomagati, da ne bi bila lačna, umazana, premražena, zanemarjena … Njuna mama, o kateri trdim, da to nikakor ni bila, ju je puščala sama v nikoli pospravljenem kletnem stanovanju in se vse dni klatila naokoli. Vsake toliko časa je pripeljala domov kakšnega "novega očeta", ki je zanju pomenil le še eno roko več, ki ju je pretepala. Dokler bom vedela zase, ne bom pozabila deklice v veliko premajhni poletni oblekici, čeprav je bila zunaj že jesen.

Kakšna sreča, da je bila moja mama taka mama z veliko začetnico, torej Mama, ki je tudi Lizo velikokrat umila, jo nahranila, oprala tisto revno oblekico in jo oblekla v kakšno mojo. Poskrbela je tudi za Lizinega brata, pa še za veliko drugih otrok, ki so bili velikokrat vse dneve sami doma, ker so njihovi starši pozno prihajali z dela. Pri nas so bila vrata vedno odprta za vsakogar, ki je potreboval kakršnokoli pomoč, še posebno pa za otroke. Ne le midva z bratom, tudi vsi ti otroci z dvorišča in ulice smo vedeli, da je naša mama res Mama.

No, in smo tam, ko vam je že jasno, kaj želim povedati. Čeprav na koledarju v času mojega otroštva ni bilo praznika z imenom materinski dan, sva ga midva z bratom, kakšna srečneža, lahko za mamo prirejala prav vsak dan v letu. Res srčno rada sva pomagala pri domačih opravilih in jo s tem, da sva se kar sama spomnila kaj postoriti, z zadovoljstvom v srcu razveselila. Tudi kakšen cvet se je vedno našel na vrtu ali na kakšnem koščku travnatega dela mesta. V družini, kjer je mama res Mama, ne manjka veselja in sreče.

Ko se še danes, ko sem že sama Mama (upam si napisati, da sem res ena od tistih z veliko začetnico, ker vem, da sem res!), kot prostovoljka srečujem z otroki brez pravega otroštva, kakršno je bilo Lizino, sem ne le žalostna, ampak tudi jezna. Ker zdaj pač že dolgo vem, izkušnje so me do tega pripeljale, da nekatere mame pač nikoli ne bodo Mame. Kajti ni lahko biti Mama. Še posebej, če morda sam nisi izkusil, kaj to sploh je, in če ti nato v življenju tudi nihče ni pokazal, pojasnil, za kaj sploh gre.

Vsem, ki bodo danes Mamam voščili za materinski dan, to privoščim iz srca. Za vse tiste, ki imajo samo mame, Mam pa ne, me bo pa še enkrat bolelo srce. Zdi se mi, da na svetu pač ni hujšega kot živeti brez Mamine ljubezni.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta