(POGLED IZ PENZIONA) Razkol, sprava in volilno leto

Verjetno sem bil med mnogimi v moji generaciji Večerovih bralcev, upam pa, da tudi mnogo bralcev iz mlajših generacij, ki so vsak dan prebrali povzetke knjige Spomenke in Tineta Hribarja Slovenski razkol in slovenska sprava, pozneje pa še celotno knjigo. In seveda sem spremljal še vedno trajajoče burne polemike, ki jih je sprožila v sobotni prilogi Dela in drugih medijih, predvsem zaradi zelo osebnih napadov zgodovinarjev in publicistov tako na levi kot desni, ki so dogajanja med drugo svetovno vojno v takratni Ljubljanski pokrajini in bratomorno vojno med partizani in domobranci ocenjevali drugače kot njune zelo argumentirane ocene. Kmalu mi je postalo jasno tudi to, da je knjiga izšla v predvolilnem letu, ker za demokracijo ni vzdržno, da si po treh desetletjih samostojne države te različne in enostranske razlage medvojnih in povojnih tragedij politične stranke jemljejo za pridobivanje volivcev, in zato uradno potrjene slovenske sprave še ni.

Motilo me je tudi to, da se v knjigi ta politični zgodovinski dvoboj in njegova različna interpretacija osredotočata le na medvojna dogajanja v Ljubljanski pokrajini in povojne poboje. Kaj se je dogajalo Slovencem pod nemško okupacijo, se sploh ne omenja. Koliko je danes v slovenski javnosti znano, zakaj na območju pod nemško in madžarsko okupacijo ni bilo domobrancev, čeprav so tudi tukaj partizani kakšnemu kmetu na silo odvzeli hrano za preživetje? Kako je ljubljanska oblast reagirala na to, da so Nemci na okupiranem območju med prvimi izselili vse predvojne funkcionarje njihovih političnih strank in je le redkim uspelo pobegniti na območje italijanske okupacije, prav tako slovenske duhovnike in seveda vso takratno inteligenco, kulturnike, gospodarstvenike, uradnike, prosvetne delavce? Koliko Slovencev danes ve, kakšno je bilo razmerje med številom ustreljenih talcev v mariborskih zaporih, ki se je začelo že prve mesece po okupaciji, in v ljubljanski Gramozni jami, kjer so prve talce streljali šele leto pozneje? V Mariboru jih je bilo ustreljenih petkrat več, da ne naštejem še Starega piskra v Celju, Frankolovega, Begunj in Gradca, kje je bilo obglavljenih 200 Slovencev, in številnih drugih krajev.

Knjiga pa omenja predlog tedanjih ljubljanskih oblasti Nemcem, da bi se v Sloveniji uveljavil sudetski model: to, kar je pod okupacijo, je nemško, Ljubljanska pokrajina pa postane samostojna država v nemškem zavezništvu kot tri leta pred tem Češka in Slovaška. Očitno so v Ljubljani že takoj po okupaciji vedeli, da so Nemci za okupacijo Štajerske, Koroške in dela Gorenjske uporabili enake metode in tudi ukrepe in kadre iz avstrijske Štajerske, ki so uspešno izvedli ponemčenje sudetskega dela Češke in Slovaške, kar sem že pred nekaj leti zasledil v dokumentarcu avstrijske televizije o štajerskih vojnih zločincih in njihovem delovanju. Nemci zaradi pakta z Italijani o razdelitvi jugoslovanskega ozemlja tega niso sprejeli in gotovo so ta načrt imeli pripravljen že mnogo pred napadom. Hitler, rojen v avstroogrski monarhiji, je torej to, kar je dosegel general Maister s svojimi borci, imel za veliko krivico, ki se je po prvi svetovni vojni zgodila njegovi domovini in Nemčiji, kar je bil motiv za začetek vojne, zasedbo Sudetov pa so mu zavezniki leta 1938 celo priznali. Zato je od okupacijskega vodstva zahteval: "Napravite mi to deželo zopet nemško!" In od Italijanov priznana vlada in ljubljanska škofija bi to sprejeli in se odrekli sonarodnjakom, ki že od prvega dne okupacije niso smeli govoriti slovensko. Seveda pa takšno dogajanje ni primerno za politično uporabo v sedanjem času, zato tudi ni del vsebine razkola in sprave med Slovenci.

Vsakdo ima pravico do svojega mnenja in opredelitve, vendar bi se volivci morali zavedati, da je osnova demokracije to, da se odločamo o tem, kar mislimo, da je najboljše za našo bodočnost, kdo nam to ponuja in ali je sposoben to tudi uresničiti, ne pa da postajata eden pomembnih kriterijev za politično opredelitev volivcev iz generacij, ki tega niso pretrpele, razkol in sprava. Volivci mlajših generacij lahko tudi dosežejo, da bo sprava tudi politično potrjena čim prej, ne pa da bo še naslednja desetletja zgodovina predmet in pomemben element programov političnih strank.