To poletje nisem bila veliko v Mariboru, a nisem ničemur ubežala, kamorkoli greš, te vse novice dosežejo. Vsaka bomba v Ukrajini odjekne po vsem svetu, kjer se je pravkar začela nova vojna z novimi bombami, v obeh pa tisoče in tisoče mrtvih, tisoče in tisoče novih grobov, reke izjokanih solza in tisoče parov ugaslih sonc v otroških očkah … Kar slabo mi postane, ko prebiram, da so spet vpoklicali nekaj sto tisoč novih mladeničev, in si mislim, koliko od njih bo padlo (za koga?), koliko bo telesnih in duševnih invalidov ... Nerudova je misel, da vojne potekajo med ljudmi, ki se med seboj ne poznajo, ampak se pobijajo za interese ljudi, ki se med seboj poznajo, ampak se ne pobijajo.
Ko sem bila prvič v Parizu, me je presunila množica mladih Francozov na invalidskih vozičkih ali na berglah blizu Les Invalides, mladeniče brez nog, rok, saj je bilo to takoj po alžirski vojni. Po hrvaški vojni sem se tega spet spomnila, v Opatiji in Lovranu mladi hrvaški mladeniči na vozičkih in berglah … Malo pred tem se je tudi Slovenija znašla v grožnji vojne. Moj sin je bil tedaj ravno pravšnji mladenič za vpoklic, zato sem vneto razmišljala, kam naj ga skrijem, kam naj ga pošljem, da bi obvarovala njega in – sebe. Saj ga vendar nisem rodila za tiste norce, ki v kabinetih ali pa v kleti Cankarjevega doma rišejo fronte, a sin ni hotel nikamor. Zdaj je teh "primernih" let moj vnuk …
Ko se na svetovne katastrofične novice nalepijo še domače neumnosti, je mera polna. Na domači politični sceni je nesramno živahno. Ministri odstopajo, jih odstopajo, nočejo odstopiti … Se gremo na izpadanje? Vija-vaja-ven! Kaj je pravzaprav imel v mislih zdravstveni minister z obljubo skrajšanih čakalnih vrst, pojma nimam, saj smo tudi zaradi tega odrešenika v zdravstvu že tako daleč, da bodo termini za nekatere preglede poslej v dedni masi, na zapuščinski razpravi si jih bodo dediči razdelili. Je potrebna razlaga? Bi pa še kakšno razlago potreboval povprečno razgledan človek. Mene namreč zelo zanima, kaj pomeni krepitev državljanskih pravic? Resno, potrebujem čisto preprosto razlago za telebane, kako se to dela, kajti gotovo so bili v prijavi na razpis za državna sredstva tako prepričljivi, da so dobili tristo jurjev. Naših, vaših, mojih. Najbrž imamo vsi koristi od tega, pa telebani ne vemo, da so nam v neki pisarnici okrepili državljanske pravice. Ni treba garati, le inteligenten moraš biti, pa ti še država je iz roke. Ni se nam treba bati umetne inteligence, s katero nas strašijo, bolj kot umetne se moramo bati take inteligence, ki iz nas vseh naredi bedake.
No, pa smo s to zgodbo že v Mariboru in ugotavljamo, da Trojane niso vedno ovira. Na mariborski sceni je vse po starem, vidim, urarka v Slovenski ulici je še vedno v bolniški in še vedno komaj čaka, da nam bo popravila naše ure. Da bo naš čas spet stekel. Tudi življenje med tem teče, nič ne reče, samo nasmeh je bolj grenak. Grenak je, ko ugotoviš, da na komemoraciji ob spomeniku talcev ob obletnici poboja talcev ni bilo predstavnikov Občine … Grenko se nasmehneš tudi, ko prebereš, da si bodo tam zgoraj prizadevali Mestnemu parku povrniti ukradeno Štuhčevo fontano Fitoliti. Raje bi prebrala, kdo od odgovornih jo je gledal ležati odvrženo na gradbišču, pa ni ukrepal. Je bila to vsaj resna šola za občino? Ne, iz enake šlamparije se je rodila zgodba z Žensko klopjo umetnice Metke Kavčič na Lentu. Kar z bagrom so jo preložili na neki odpadni material. Pa občina vseeno zanika, da bi bil njen odnos do javnih plastik nespoštljiv. Saj nismo pozabili na smetnjake pred formo vivo na Strossmayerjevi ulici, kajne?
P. S. Z dr. Matjažem Mulejem se pogosto srečujeva na njegovi menda še vedno vsakodnevni poti do teniškega igrišča, zato sem z veseljem prebrala, da je na EPF prejel nagrado za življenjsko delo in da so se mu prisotni v dvorani stoje poklonili. Tudi jaz se mu.
