Na tej tržnici nisem redna nakupovalka, še manj na Glavnem trgu in še najmanj na tisti na Vodnikovem trgu, vendar … Slednja, za katero navija župan, se mi je pa dobesedno priskutila s komunalno-občinskimi igricami okrog marel in raznih lastništev, garažne hiše pod njo, mesnega paviljona in tako naprej, ko danes več ne veš, ali ni lastnica že kakšna družba na Kajmanskih otokih, v njenih nedrih pa kak domači tajkun. Se še spomnimo, kako je ta smrdljiva zadeva nastala, ali pa nas muči spomin zlate ribice? Ne navijam torej za županovo ali ljudskega glasu idejo, za ukinitev ali ohranitev, bi se pa strinjala z avtorico javnega pisma, da je treba slišati tudi glas ljudstva, ki ga nihče nič ne vpraša, saj da so njegovi argumenti bolj življenjski od županovih in tržnica pomembnejša od kafičev. Ko smo ravno pri kafičih: marsikje sem že bila, v bogatejših in revnejših državah od naše, a mislim, da smo svetovni rekorderji po številu kafičev na prebivalca. Kjerkoli drugje se moraš malo bolj potruditi, da lahko nekje na cesti spiješ kavo, medtem ko jo lahko pri nas vsakih nekaj metrov. Tudi po številu trgovin na prebivalca moramo biti v svetovnem vrhu. No, vsaj nekje smo na vrhu.
Vsa pota vodijo v Rim? Nič več, zdaj vodijo na vse strani sveta, mariborske menda na Kitajsko in v Rusijo. Fontana, nekoč gostinski, nato zdravstveni ponos Maribora, spet menja lastnika. Koliko se jih je že zvrstilo, koliko nekih direktorjev, zastopnikov, ki so šarili in mešetarili in odstavljali in nastavljali, Rusi, Kitajci, Arabci … Aja, Arabci niso v tej zgodbi, ampak v prejšnji, ki je bila optimistično nadaljevanje predprejšnje, tako pridemo do Kanglerjeve slovite luknje. Na katero smo pa ob aktualnejših že pozabili. Da so si Slovenijo strateško razdelili Rusi in Kitajci, sem slišala že pred nekaj leti, pa nisem najbolj verjela, a se ta trditev vedno bolj izrisuje. Baje. Pravim baje, ker na površju kaj več kot velikopoteznih poslovnih obljub ni, na letališču še kar trenirajo tujci in gnezdijo dobro plačani kadri, hotele si podajajo bolj ali manj Rusi, čistilke še govorijo slovensko, nad mizo je vse nekako mirno, da se lahko pod njo "spreminja lastniška struktura", tam se kupuje, prodaja, izdaja … Tolažilno je, da gre Fontana pod Diagnostični center Bled, in si mislim, hvala bogu, ostaja vsaj v slovenskih rokah, v isti vrstici časopisne vesti pa zvem, da je blejski center v holdingu s sedežem na Cipru, za tistim pa je spet neka multinacionalka. Morda pa drugače res ne gre, ne vem. Iz penzije zrem na Fontano kot na nobel zadevo. Po novem se bo, berem, ukvarjala tudi z gastroenterološko dejavnostjo, nekoč pa se je z gastronomsko (zveni podobno), imela je tudi bazen, kar je bilo tedaj sila imenitno. V spodnjih prostorih je bil, pod vodno gladino bazena bife z okni, skozi katera so lahko voajerji kot v akvariju občudovali različne kroje bikinijev in telesca brez glav, medtem ko so pripadajoče glave plavale na površini v pritličju. Če si torej videl simpatično plavalko in te je zanimalo, na kak telešček je ta glava pripeta, si šel v spodnji bife in sestavil sliko. Tisti, ki vam spomin nese še v čase pred Fontano, pa se spomnite furmanske gostilne Mrdavs, kjer smo nekoč zdavnaj po maturi novopečeni zreleži malo popivali.
P. S. Ena resnična z bazena v Fontani: Nekoč sem nekoga iskala, bazen je bil zaprt, ob njem pa je klečala čistilka, na krpo sipala vim, se sklanjala v vodo in z njim čistila tisti umazani rob, ki ga naredi voda, krpo pa sproti spirala v bazenu. Ko sem jo osupla vprašala, zakaj spira krpo z vimom kar v bazenu, mi je vljudno odgovorila, da uporablja ta boljši vim – Ata.
