Ko sem pred kratkim prebrala, da bodo opremili še nekaj oddelkov mariborskega UKC s hladilnimi napravami, mi je spomin preskočil v leto 2003. Tedaj sem pisala o pobudi starejše Mariborčanke, ki je tistega peklensko vročega julija obiskovala v bolnišnici svojega moža in bila priča njegovemu in trpljenju drugih bolnikov, priklenjenih na postelje v sobah, kjer je temperatura dosegala tudi 38 stopinj. Res je, trpeli so tudi zaposleni, a ti so po končani službi odšli, lahko v klimatizirani dom ali vsaj pod prho, če že ne kam na bazen. Gospe se je utrnila ideja, vredna vsaj razmisleka, a se zanjo niso zmenili. Zavedala se je, da je klimatizacija bolniških sob daleč prevelik zalogaj za UKC, pa je rekla, stopimo skupaj, kot znamo. Kot smo že dokazali. Spomnila je na naše združene moči ob samoprispevkih, s katerimi smo gradili od otroških vrtcev do bolnišnic. Seveda bi bil vihar, če bi uporabila besedo samoprispevek, ta grozni socialistični izum, prostovoljni prispevek pa bi morda šel skozi. Za bolnike, je rekla, za današnje in za tiste jutri. Po njenem scenariju bi vsako od gospodinjstev v občinah, ki so "uporabljale" mariborsko bolnišnico, ne samo mariborska, prispevalo po 1000 tolarjev (spomnimo: 4 evre), nekaj pa bi primaknila tudi uspešna podjetja. Tolar na tolar … Seveda ni mogla s tem plemenitim predlogom sama pred bolnišničnega direktorja, ampak je direktor prejel pobudo z žigom in podpisom območne organizacije RK. Uradnega odziva nanjo, vsaj kolikor jaz vem, ni bilo nikdar. Od takrat je minilo petnajst poletij, gotovo vseh petnajst veliko prevročih za bolnike. Tudi sama sem v vročem juliju pred nekaj leti stala v bolnišnici ob mamini postelji … In vsa ta leta v meni vrta, ali ideja res ne bi mogla vsaj kaliti, če že zaradi morda nepremagljivih birokratskih ovir ne bi mogla zacveteti. Morda pa bi. Jaz bi takoj dala. Bi vi?
Ker je ravno čas dopustov in morja, naj to pljuskne malo čez rob. Ko sem ta pljusk pred časom prebrala izpod peresa Borisa Dežulovića, sem mislila, no ja, kot običajno si nas Slovence z lavorjem morja malo (preveč) privošči. Zafrkantsko, a duhovito piše, da Slovenija predseduje Mednarodni komisiji za – kitolov, čeprav nima niti dovolj sardel in bo imela šele z uveljavitvijo arbitražnega sporazuma morja le za kakšnega kitovega mladiča. Zanj je predsedovanje Slovenije tej komisiji "odlična zajebancija" in doda, da že trinajst let nekaj ljudi v tej komisiji Ministrstva za okolje in prostor služi svoje plače. Preverila sem in ugotovila, da se kolega ni pretirano šalil. Slovenija je res že od leta 2006 polnopravna članica Mednarodne komisije za kitolov, lani pa je v brazilskem Florianapolisu od Japoncev celo prevzela dvoletno predsedovanje. Očitno je tudi zelo prizadevna članica in tradicionalna gostiteljica, saj je le v zadnjih petih letih organizirala kup zasedanj Znanstvenega odbora Mednarodne komisije za kitolov in raznih odborov, na Bledu in v Portorožu. Bled in kiti? Nič simbolike. Portorož in kiti? No, delfine je tam okrog že moč videti, neki kit pa je pred nekaj leti tudi res zašel v Piran. Ampak kaj pomanjkanje kitov, mi pač radi organiziramo, neprekosljivi gostitelji smo, vse to pa plačuje – kdo? In seveda predsedovanja nismo sprejeli po videokonferenci, ampak kar lepo "v živo". Članstvo v raznih mednarodnih komisijah pomeni tudi lepa potovanja. Saj vem, opravičilo bo, da so na srečanju v Braziliji sprejeli deklaracijo, ki ne govori le o kitih, ampak se osredotoča na ohranjanje morskega okolja, pomembnega za obstoj delfinov in kitov. Aja, podaljšali so tudi kvote za lov kitov, ki ga izvajajo domorodna ljudstva okrog Arktike in na karibskem otoku Bequia.
P. S. Veste, zakaj me je podatek o tej komisiji tako zmotil? Ker tako zvemo, da obstajajo neke fine službice. In takih službic je veliko. V Ljubljani.
