Zaradi tega prehoda se ni nihče razburjal, so pač sledili svoji življenjski viziji in usodi. Razen pri slednji, ki je med letošnjim vročim poletjem proti svoji volji v medijih zapolnila običajno sezono kislih kumaric.
Petra se je resda začela oblikovati kot novinarka na nacionalki. Ko je postala univerzitetna diplomirana novinarka, se je zaposlila na Delu, toda vrnila se je na televizijo. Med sodelavci si je pridobila tolikšno zaupanje, da so jo izvolili v svet delavcev RTV Slovenija. Izbrali so jo celo za profesionalno predsednico in tako se je - via facti - iz novinarke prelevila v sindikalistko. Zastopala je interese vseh zaposlenih, vendar je posebej vneto zagovarjala neodvisno in svobodno novinarstvo. To razlagam nekoliko podrobneje, ker se je avgusta, ko se je razvedelo, da si je premier Robert Golob zaželel na čelu vladnega urada za komuniciranje prav Petro Bezjak Cirman, začela ostra in neverjetno široka polemika o (ne)dopustnosti prehajanja novinarjev v politiko in obratno. Vanjo so se vtikali vsi mogoči. Odzivali so se neposredno prizadeti in taki s podobnimi izkušnjami pa poznavalci medijev in odnosov z javnostmi. Seveda so bili glasni tudi na volitvah poraženi zaslepljenci in predvsem digitalni plačanci.
Se naj oglasim še sam? Naj opozorim, da Petra kot direktorica UKOM (še) ni političarka, ampak državna uradnica s 56. plačnim razredom. Predvsem bi se začudil, da so s tega mesta brez prave obrazložitve umaknili nedvomno vrhunskega in mednarodno priznanega strokovnjaka Dragana Barbutovskega. Še marsikaj bi lahko izbrskal iz spomina. Recimo kaj o prvi televizijski stavki ali o številnih novinarjih, ki sem jih srečeval med politiki ali jih celo pospremil vanjo. Kot predsednik Društva novinarjev Slovenije sem v Marcelovi oddaji Studio City branil pravico kolegice, da se po "izletu" v politiko vrne v naše vrste - a v informativni program šele po določeni "karenčni dobi". (Pozneje je postala celo direktorica TV.) Kot posladek bi dodal srečanje s predsednikom nemške novinarske zveze DJV, ki so ga k nam povabili desni zaslepljenci, da naj bi se prepričal, kako provladno je slovensko novinarstvo. Kar osupnil je, ko se je izkazalo, da so bili tistega dne uvodniki v vseh treh resnih dnevnikih kritični do vlade. Nič manj nisem bil presenečen jaz, ko mi je povedal, da je bil pred tem spiker berlinskega senata in še prej urednik glasila velikega nemškega koncerna.
Te spomine in razmisleke je v začetku tedna presekalo elektronsko sporočilo z nepričakovanim vabilom: "Slovenija je lani obeležila trideseto obletnico osamosvojitve. Ta pomembni okrogli jubilej želimo proslaviti v krogu tistih, ki ste največ prispevali k ustvarjanju programa v takrat prelomnih trenutkih za Slovenijo in slovenski narod. Srečali se bomo v petek, 16. septembra, ob 11. uri na območju oddajnika Domžale, Radio cesta 9." Prav tega dne bom v Ljubljani, sem pomislil, in to bi bila imenitna priložnost za druženje z nekdanjimi kolegi. Večinoma smo v prizadevanjih za demokratizacijo in osamosvojitev postali (in ostali) prijatelji. Samo za enega vem, da se je odločil za Miloševića, vsi drugi smo zavzeto delovali za našo stvar. Toda ob pogledu na podpisnika vabila se je veselo pričakovanje razblinilo: Andrej Grah Whatmough, generalni direktor RTV Slovenija. Da bi se srečal s človekom, ki skupaj s političnim nastavljencem Urbanijo, z domačimi izdajalci in vedno novimi očitnimi in prikritimi podtaknjenci brutalno uničuje nekoč ljubo hišo? Ne! To je še najbolj spodoben odgovor na nespodobno vabilo, ki se končuje s priliznjenim "Veselim se srečanja z vami". Prav do danes ga pričakujejo na naslovu komuniciranje@rtvslo.si. Dobili so ga tukaj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
