Podgane so povzročile največjo evropsko morijo, ko so se z ladjami italijanskih trgovcev pripeljale na Sicilijo leta 1348. Takrat so Turki oblegali mesto Caffa ob Črnem morju, a ga niso mogli zavzeti. Zato so s katapulti metali čez obzidje razpadajoča trupla umrlih zaradi kuge in zasejali v zaprtem mestu obupno morijo. Trgovci so pobegnili in na ladjah v Messino na Siciliji odpeljali okužene črne podgane. V nekaj tednih in mesecih je bolezen zajela Sardinijo in Korziko, kmalu je bila v Provansi ... Vse to je navdihnilo Giovannija Boccaccia, da je začel pisati Decamerona: deset mladih pobegne pred kugo na deželo, kjer si deset dni pripovedujejo zgodbe, ki so še danes vrhunec novel, je v Delovi Panorami pred slabim ducatom let o podganah med drugim zapisal novinar Franc Milošič.
Eocen, geološko dobo, ki je trajala od pred 55 do 33 milijoni let, označuje pojav prvih modernih sesalcev, med njimi tudi podgan. Poznamo 56 vrst podgan(!), prenašalk kar 35 bolezni. Podgane so vedno (bolj) aktualna tema. Potomke ene sive podgane, največje nadloge med podganami, lahko v enem letu nakotijo 2000 podgan. S preobiljem vseh vrst hrane, ki po večini škodi zdravju ljudi, smo spremenili način in kraj uživanja hrane. Jemo jo na ulici, v parku, na sprehodih v naravi, na plaži, embalažo (z ostanki hrane) odlagamo v koše za odpadke na prostem, pogosto pa hrano odmetavamo kjer koli. Ni čudno, da človek nenehno izgublja boj z njimi, saj so za hrano sposobne preglodati betonske cevi in po odtočni kanalizaciji priplezati tudi v višja nadstropja stanovanjskih blokov.
Na Ptuju so se, tako kot v večini mest, pojavljale v intervalih, zdaj pa so se zaradi odličnih življenjskih razmer odločile bivati z nami ves čas. Očitno službe, odgovorne za čiščenje in deratizacijo, ne sledijo spremenjenim navadam ljudi in podgan. V najstarejšem slovenskem mestu so se tako razmnožile, da jih lahko srečate kadar koli. Ponoči jih največ šviga med stanovanjskimi bloki, medtem ko jih lahko v srednjeveškem mestnem jedru, v okolici trgovskih centrov in parkih srečate tudi čez dan. Vas ob pogledu nanje zmrazi, one pa lepo počasi gredo svojo pot, ne da bi se zmenile za vas. Bolj počasne včasih storijo smrt pod avtomobilskimi kolesi. Povožene podgane, miši in golobi (pre)pogosto prvi pozdravijo turiste, ki se na mostu za pešce slikajo pred veduto Ptuja in potem po Cankarjevi ulici odpravijo na ogled gradu in mesta. Ampak turisti ostanejo dan, dva …
Stanovalci v pritličjih hiš v mestnem jedru to poletje ponoči niso upali zračiti in hladiti stanovanj, upravičeno so se bali podgan. Na dvorišču hiše, v kateri stanujem, so nas sredi dne pri kosilu obiskale podgane, ki so priplezale po odtoku za meteorne vode. Na srečo jim je vstop na dvorišče preprečila dovolj težka železna rešetka. Kakšen raj so za podgane in drugo golazen vse redko vzdrževane javne površine, kot so nabrežja potokov, Drave, parkirišče ob sesuti veduti mesta, prazne hiše, že desetletje propadajoča gospodarska stavba ob prav tako propadajočem dvorcu Turnišče, spomeniku državnega pomena, smetišča in tako naprej.
Ni pa vse tako črno ali bolje rečeno sivo, saj Ptuj prav sive podgane povezujejo z našo od turistov najbolj oblegano prestolnico Ljubljano. Na podganah temelječe vezi sta mesti zagotovo stkali že v času rimskega imperija, ko je še posebej Ptuj doživel razcvet, ki ga vse do današnjih dni ni več dosegel, kaj šele presegel. Brez dvoma sta mesti, ki ju njuni politiki in številni prebivalci razglašajo za najlepši mesti na svetu, vezi poglobili tudi v srednjem veku. Vse do danes ju tesno povezujejo – podgane.
Post scriptum: Zmagoslavje podgan je naslov leta 2006 s kresnikom nagrajenega romana pisatelja Milana Dekleve. Vsebina članka ni povezana z vsebino romana, ki ga toplo priporočam v branje.
