Redno ponavljanje stvari lahko prispeva k občutku varnosti. Ta teden so se v Davosu ponovno, 48. leto zapored, zbrali najvplivnejši posamezniki sveta. A ponavljanje tudi otopi: jezo, ogorčenje in prepričanje, da so mogoče in potrebne spremembe. Ob začetku zabav v Davosu je organizacija Oxfam ponovno izdala svoje letno poročilo o svetovni porazdelitvi bogastva. Ta postaja spet vse bolj krivična. Če je leta 2016 enainšestdeset milijarderjev imelo toliko bogastva kot revnejša polovica svetovnega prebivalstva, se v zadnjih letih ekstremno bogastvo na račun životarjenja in obubožanja večine prebivalcev na Zemlji povečuje. Leta 2017 je zgolj triinštirideset posameznikov imelo bogastvo revnejše polovice človeštva, lani je več bogastva kot 3,8 milijarde ljudi imelo zgolj 26 najbogatejših na Zemlji. Ne gre za talent, izjemne sposobnosti, srečo ali naključje, ampak za sistem. Sistem, ki je narejen tako, da koristi že bogatim in močnim in jim omogoča bogatenje. Oxfamovo poročilo letos vključuje tudi izračun za nekatere države in predele sveta, da je ob upoštevanju ne le dohodnine, ampak tudi davka na dodano vrednost, ki ga plačujemo vsi kot potrošniki najbolj osnovnih stvari, obdavčitev najbogatejše desetine marsikje nižja od realne obdavčitve najrevnejših desetih odstotkov prebivalstva. V Sloveniji finančna uprava primerljivih izračunov davčnih bremen nima, Oxfamovo poročilo pa posebej izpostavlja države Južne Amerike, Brazilijo, a tudi Veliko Britanijo. Na drugi strani angleškega kanala najrevnejši plačajo dejansko 49 odstotkov davka, najbogatejši pa zgolj 34 odstotkov. To je pomemben del podlage vse močnejšega občutka, ki tiči globoko v ljudeh, da jim je sistem v resnici nenaklonjen in je do njih, če se primerjajo z drugimi, ki jim gre bolje, krivičen. Ta občutek je na ulicah in cestah Francije v zadnjih mesecih združil desettisoče ljudi, ki zelo dobro vedo predvsem eno: da vse težje preživijo.
Antropolog James Hicks se ukvarja z načini razgradnje sistema neenakosti, ki je idejno uokvirjen z mantro gospodarske rasti: to si danes vselej želimo. A v rast, piše antropolog, se vštevajo tudi dobički zasebnih šol in korporacij, ki želijo doseči še dodatno privatizacijo javnih storitev in skupnega dobra ter tako profitirati na račun najrevnejših. Kapitalizem, navkljub ustvarjanju neskončne količine stvari, ki jih ne potrebujemo, v resnici potrebuje pomanjkanje – da se ob presežnem povpraševanju dvigajo cene in večajo dobički. "A pomanjkanje je bilo umetno ustvarjeno. Ustvarjeno s tem, da so si elite prisvojile skupna bogastva in se je to zaščitilo z nasiljem države," našteva antropolog v besedilu o gibanju Odrasti privatizacijo gozdov, naravnih bogastev, zdravstva, javnih parkov, domov za upokojence, šol. S sistemom, ki zahteva od ljudi, da čakajo na to, da drug človek umre, da bo lahko njihov bližnji dobil mesto v oskrbni instituciji, je nekaj narobe. Ljudje si zaslužimo več kot račune.
Ljudje si zaslužimo več kot račune
