Na Poljskem so sredi oktobra potekale volitve v Sejm. 460 poslancev je bilo izvoljenih za štiriletni mandat po proporcionalnem sistemu in v senat, ki je zgornji dom poljskega parlamenta in skupaj s Sejmom tvori Narodno skupščino (Zgromadzenie Narodowe). Tudi sto senatorjev je izvoljenih za štiriletni mandat na splošnih volitvah. Končni rezultati, ki jih je objavila državna volilna komisija 17. oktobra, kažejo, da je vladajoča stranka Zakon in pravičnost (Prawo i Sprawiedliwość – PiS) prejela največ glasov (35,38 odstotka), vendar v parlamentu ne bo imela večine. Državljanska koalicija (Koalicja Obywatelska – KO) je prejela 30,70 odstotka glasov, Tretja pot (Trzecia Droga) 14,40 odstotka, Nova levica (Lewica) 8,61 odstotka in Konfederacija 7,11 odstotka. V Senat bo opozicija dobila 66 sedežev, PiS pa 34.
Pirova zmaga PiS
Zmaga PiS na teh volitvah je bila tudi že v Večeru opisana kot Pirova zmaga, kajti stranka zagotovo ne bo mogla vladati sama, za nameček pa se zdi zelo malo verjetno, da bo lahko oblikovala vladno koalicijo s kom drugim, čeprav bo zagotovo poskušala koga podkupiti in bo izkoriščala vse ustavne možnosti, ki jih ima predsednik Andrzej Duda, da čim bolj podaljša čas in prepreči oblikovanje nove koalicijske vlade. Ta bo verjetno vključevala KO, TD in Levico. Jasno je tudi, da bo imela PiS v novem Sejmu 200 sedežev in bo še zmeraj zelo močna sila, ki lahko uničujoče vpliva na vsako vlado.
Ne želim se spuščati v politične subtilnosti teh volitev, vendar je vredno izpostaviti nekaj precej pomembnih vidikov. Zakaj je stranka PiS izgubila? Prvič, zaradi neverjetne volilne udeležbe. Na nedeljskih volitvah je bila udeležba 74,38-odstotna. To je najvišja udeležba na vseh volitvah v tej državi po letu 1989, ko so junija prvič potekale delno svobodne volitve in prinesle zmago gibanja Solidarnost ter tlakovale pot za padec komunizma v državi. Leta 2015, ko je PiS prišel na oblast, je bila udeležba 50,2-odstotna, na volitvah leta 2019, ko je PiS dobil drugi mandat, pa že 61,7-odstotna. Pomembno je tudi to, da je PiS prvič od vseh strank prejela najmanj glasov v najmlajši starostni kategoriji 18-29 let - in največ v starostni kategoriji čez 60 let - ter tako postala stranka bistveno starejših volivcev. PiS prav tako ni izgubila le v velikih mestih, kot se je zgodilo že prej, saj stranka ni imela večine praktično v nobenem poljskem mestu, temveč tudi v manjših mestih. Prav v njih je največ pridobila Tretja pot.
Izdajalski frisi
Zakaj se je to zgodilo? Kratek odgovor je, da je PiS, preprosto povedano, pretiraval. Za res veliko Poljakov je to bil že višek. Izjemno ostra in agresivno protiintelektualna retorika, ki je bila za to stranko sicer značilna praktično ves čas njenega vladanja, se je v zadnjem času okrepila do stopnje, ki je bila že absurdna in nasprotna zdravemu razumu. Poljski javni prostor je dobesedno preplavilo nenehno sovraštvo do tistih, ki jih je vladajoča stranka izbrala za svoje "sovražnike". Na javni televiziji TVP so ljudje vsak dan poslušali, da je Donald Tusk "Nemec", "folksdojčer", "izdajalec", "antipoljak", "tat", "ruski agent" itd. A tudi to je bila le polovica problemov, saj so z istimi epiteti opisovali vsakogar, ki je javno podvomil o verodostojnosti "zakona in pravičnosti". Predsednik stranke Jarosław Kaczyński se ni obotavljal vsakogar, ki se ni strinjal s politiko stranke PiS, javno označiti z vzdevki, kot so "izdajalski frisi" oziroma "gobci". Ali pa je z nasmehom pojasnjeval, da nasprotniki njihove stranke preprosto sploh "niso Poljaki". Enako so počeli tudi drugi člani stranke na najvišjih položajih v državi, pri čemer je zloglasni minister za šolstvo Przemysław Czarnek še posebej užival v ostrem in "neposrednem" javnem govoru: o akademski skupnosti, ki ga ne podpira, o učiteljih, katerih plače so na Poljskem škandalozno nizke, saj so med najnižjimi v EU, in o učencih, za katere je že zdavnaj postal nekakšno strašilo in običajno prikazan kot bedasti junak številnih memov. Ministru ni bilo mar za nič od tega in je še naprej opravljal svoje poslanstvo, ki ga je videl predvsem kot boj proti kulturnemu marksizmu, in hkrati zelo rad komentiral tudi različne druge dogodke v državi z zelo nejasno povezavo z izobraževanjem.
Podobno je Barbara Nowak, kuratorka za izobraževanje na Malopoljskem, regiji na jugu Poljske z glavnim mestom Krakov, nenehno poudarjala, da mora biti izobraževanje le "katoliško" in da ga je treba "braniti" pred "protikrščanskimi" političnimi silami. Razvpit je njen poskus kampanje za postavitev portretov papeža Janeza Pavla II. v vseh izobraževalnih ustanovah. Ministrstvo za izobraževanje se je pod vodstvom stranke PiS skušalo osredotočiti na domoljubno vzgojo s poučevanjem "velike zgodovine". Vendar so razmere v poljskem šolstvu postajale finančno žalostne, kakovost poučevanja pa se je močno poslabšala. "Chcemy szkoły bez Czarnka! Hočemo šolo brez Czarneka!" je postalo eno od priljubljenih gesel teh volitev, zlasti med mladimi. Podobno slabe so razmere v zdravstvenem sektorju in na številnih drugih področjih.
Partijska država
V zadnjih osmih letih PiS se je na vsako kritiko odzvala, kot da je ves čas v volilni kampanji. S prstom je hitro pokazala na "sovražnika" ter intenzivno in obilno napadala z vsemi mehanizmi partijske države.
Kaj pomeni "partijska država"? To je ena od ključnih besed za model vladanja stranke PiS v državi, kjer jim je v dveh osemletnih mandatih uspelo praktično vse državne in javne institucije - razen tistih občin, kjer PiS ni vladala - spremeniti v svoje strankarske institucije, od javne televizije, nacionalne banke do policije in vojske. Poleg tega so skoraj vsa podjetja v državni lasti uporabljali kot nekakšen inkubator za strankarske kadre, saj so na dobro plačana, včasih zelo dobro plačana delovna mesta sprejemali ljudi, ki so bili izredno zvesti partiji, pogosto tudi družinske člane visoko postavljenih partijskih tovarišev - mimo upoštevanja njihove usposobljenosti za delovno mesto.
Če je kdo v javnosti poskušal opozoriti na to, se je iz vladajoče stranke takoj zlila cela golida agresivne retorike, katere značilnost je bil morda izrazito preprost slog govora, ki je mejil na grobost in nesramnost, nekaj, kar se na splošno za politike in kulturne ljudi ne spodobi. Zdi se, da je stranka izbrala slog komuniciranja z ljudmi, ki bi ga lahko opisali kot "čim bolj preprosto in agresivno, tem bolje". Po tem ključu je bil vsakdo, ki se je vsaj od daleč opredelil za intelektualca, avtomatično "na drugi strani barikad".
V svetu zgodb o nemških sprevodnikih
Predsednik PiS Jarosław Kaczyński je užival v zgodbicah o "Janezku, ki bi rad postal barbika", namreč v kontekstu pravic LGBT, pa o "neumnih deklicah, ki so slabo izobražene in vemo, kako so se nekoč imenovale", to pa v kontekstu prepovedi splava, in "nemških sprevodnikih, ki mečejo Poljake z vlakov Deutsche Bahn". S slednjim so umetno ustvarjali zelo zanimivo zveneče domnevno sovraštvo do Nemcev, ki je tako ali tako ena od temeljnih in najpogosteje se ponavljajočih pripovedi PiS. Pa o "divjih prašičih", s katerimi so se morali lačni Poljaki pod oblastjo Donalda Tuska "boriti za krompir". In drugi podobni izpadi. To so po njem ponavljali tudi drugi parteigenossen: ministri, poslanci in praktično vsi funkcionarji stranke PiS. PiS je bila tako daleč vpletena v to igro, da ni želela več videti resničnosti. Ki je bila, milo rečeno, nekoliko drugačna, kot se je zdelo v pripovedih, ki so jih ustvarili.
Želim, da Poljska spet postane normalna država, država, v kateri je prostor za dialog, za kompromis, za spoštovanje drugega in za spoštovanje glasu vseh, če je le ta glas racionalen in ne sovražen
Čeprav del poljske javnosti res ostaja precej konservativen, to še zdaleč ne pomeni, da so vsi neumni. Ljudje na splošno ne marajo, da jih kdo odločno označi za neumne in jim to tudi izrecno pove. Prav to pa je PiS počel. Kljub dejstvu, da nobena anketa ni pokazala, da bi velika večina Poljakov čutila izrazitejše in intenzivnejše sovraštvo do Nemcev, je PiS na primer vedno znova ponavljal isto pesem o "slabih Nemcih", s čimer je beseda "Nemec" v političnem besednjaku partijske države dejansko postala pejorativna. Enako velja za Evropsko unijo: stranka PiS je preprosto prezrla pretežno pozitivno mnenje velike večine poljskih državljanov o članstvu države v EU. Sebe je nenehno slikala v nasprotju do Evropske unije, kot da gre za nekakšno tujo entiteto. Stranka PiS je bodisi ignorirala resnične izzive bodisi jih je skušala obrniti v svojo korist in se je predstavljala kot "reševalec težav" in edini "rešitelj" države. Celotna volilna kampanja je potekala pod sloganom Glasujte za Poljsko! in zunanji opazovalec je lahko dobil vtis, da na Poljskem poteka čuden boj med lokalnimi in tujimi strankami ter da je od izida tega boja odvisna suverenost države. Dobesedno tako je PiS skušal prikazati svojo vlogo v nacionalni politiki.
Slavna poljska filmska režiserka Agnieszka Holland je posnela film o razmerah na poljsko-beloruski meji, Zielona granica (Zelena meja), in v njem razkrila ne le celotno shemo tihotapljenja migrantov v Belorusijo s pomočjo poljskih vizumov na predstavništvih države v Afriki in Aziji in njihovega vračanja, metanja čez mejo. Prikazal je tragično usodo teh ljudi, ki so postali talci in žrtve teh razmer. Seveda so jo oblastniki takoj brutalno napadli. Premiera filma v kinih je namreč sovpadla z vrhuncem volilne kampanje, kar je opozicija res ustrezno izkoristila. Agnieszka Holland tudi sama ni nikoli skrivala svojih političnih stališč in kritike PiS, prav tako kot veliko število poljskih predstavnikov umetnosti in kulture in intelektualcev na sploh. Toda odziv PiS na ta film je bil naravnost histeričen. Predsednik Andrzej Duda je komentiral njegovo prikazovanje s stavkom "tylko świnie siedzą w kinie/v kinu sedijo same svinje", ki so ga hitro ponovili vsi uradniki PiS, od ministra za izobraževanje gospoda Czarneka do šolske inšpektorice gospe Nowak. Pred kinodvoranami so bili organizirani provladni protesti, ki so privedli do akcije Murem za mundurem/Za uniformo (bomo stali) kot zid. Z njo so skušali film prikazati kot očrnitev poljskih mejnih stražarjev. Nekatere "podporne akcije" teh uniformiranih uradnikov, zlasti oblačenje otrok in mladih v uniforme, so bile videti izjemno groteskne in so spominjale na prizore, ki jih bolje poznamo z ruskega spleta.
Boj za Poljsko
Vse to je delovalo kot katalizator. Za mnoge Poljake različnih nazorov je bilo to vse preprosto preveč. Poleg tega se je od PiS-a odvrnilo veliko število celo desničarskih in tradicionalističnih volivcev, ki so večinoma na volitvah podprli Tretjo pot, ki sta jo oblikovala Szymon Hołownia in Władysław Kosiniak-Kamysz.
Pri tem je treba priznati dobro potezo opozicije, da ni oblikovala enotne volilne liste - kot na primer na Madžarskem na zadnjih volitvah pred enim letom, temveč tri ločene liste. Na ta način je Levica dosegla boljše rezultate med volivci v večjih mestih, medtem ko je Tretja pot PiS-u odvzela del volivcev v manjših mestih in vaseh. Podobno se niso uresničili upi Konfederacije, da bo dosegla desetodstotni rezultat, čeprav je še vedno tretja najbolj priljubljena izbira med mladimi od 18 do 29 let. Fenomen te skrajno libertarne stranke, ki združuje retoriko liberalnih ekonomskih rešitev s skrajno desničarskimi pogledi ter mešanico različnih teorij zarote, je vreden svojega opisa.
Treba je poudariti, da je bil eden od podpornih mehanizmov vladajoče stranke v kampanji referendum, ki so ga zasnovali za mobilizacijo volivcev v "boju za Poljsko" in "zaradi Poljske", kot so ga skušali predstaviti. Vendar se je realnost spet izkazala za drugačno, kot si jo je slikal PiS. Večina volivcev se referenduma preprosto ni udeležila, ni vzela referendumske glasovnice in se je omejila na glasovnice za parlament in senat. Udeležba na referendumu je bila nekaj več kot 40-odstotna, zato uradno ni uspel.
Želim, da Poljska spet postane normalna država, država, v kateri je prostor za dialog, za kompromis, za spoštovanje drugega in za spoštovanje glasu vseh, če je le ta glas racionalen in ne sovražen
Kaj je šlo pri tem referendumu narobe? Veliko. Predvsem ni bila upravičena smotrnost referenduma, vprašljiva pa je bila tudi pravna plat zastavljenih vprašanj. Zategadelj je bil velik del javnosti v dvomih. Številni pravni strokovnjaki so besedilo vprašanj označili za nezakonito, pristransko, sugestivno in temelječe na lažnih informacijah, zlasti četrto vprašanje. Prepričajte se sami; vprašanja so zvenela takole: Vprašanje 1 - Ali podpirate prodajo državnega premoženja tujim subjektom, kar bi povzročilo izgubo poljskega nadzora nad strateškimi sektorji gospodarstva? Vprašanje 2 - Ali podpirate podaljšanje upokojitvene starosti, vključno s podaljšanjem upokojitvene starosti na 67 let za moške in ženske? Vprašanje 3 - Ali podpirate odpravo mejne pregrade med Republiko Poljsko in Republiko Belorusijo? Vprašanje 4 - Ali podpirate sprejem več tisoč nezakonitih priseljencev z Bližnjega vzhoda in Afrike v okviru mehanizma prisilne premestitve, ki ga je uvedla evropska birokracija? Poleg tega je treba opozoriti, da se vladajoči niso ustrašili in so porabili veliko davkoplačevalskega denarja ne le za agitacijo za udeležbo na referendumu, ampak tudi za to, da so nedvoumno in jasno pokazali, kakšne odgovore pričakujejo od volivcev. Primer je bigboard na fotografiji, ki je bil, kot že omenjeno, predmet velike medijske kampanje s sloganom: Referendum o Poljski. Številni Poljaki so imeli referendum za ničnega, mnogi pa so ga naravnost označili za del volilne kampanje vladajoče stranke in orodje za osmislitev pripovedi, ki jo je promovirala.
Izzivi vrnitve v normalnost
Zdaj, ko pišem te besede, so volitve že preteklost. Pred državo so zelo veliki izzivi, saj ne smemo pozabiti, da povolilna evforija zelo hitro izhlapi, težave - zlasti tiste, ki jih je v družbi ustvarila stranka PiS - pa ostajajo in jih je treba nekako rešiti. Poljska družba ostaja zelo razdeljena in začasna mobilizacija za odstranitev z oblasti PiS, ki ga je imel skoraj vsakdo dovolj, je le za kratek čas združila ljudi, zagotovo ne bo pa trajala dolgo. Nova vladna koalicija, kakršnakoli že bo, se bo zagotovo soočila s številnimi izzivi. Predvsem s tem, kako očistiti državne in javne institucije od ljudi iz PiS-a in jih ponovno narediti javne v pravem smisle te besede, hkrati pa si prizadevati, da ne bi užalila vsaj tistega dela volivcev PiS-a, ki si želijo dialog s svojimi sodržavljani. Da ne ponovi napake, ki jo je naredila stranka PiS, in omogoči vsem, da se počutijo kot državljani te države, ne da bi kogar koli izpostavljali in izključevali. Treba je vsem omogočiti, da razumejo, da gre pri upravljanju države vedno predvsem za kompromis in medsebojno spoštovanje, ne pa za ustvarjanje sovražnikov in boj proti njim.
V petek, preden se je začel volilni molk, sem takole opisal svoje stališče na teh volitvah. Ne pozivam h glasovanju za nobeno stranko. Ne pripadam nobeni stranki in z nobeno se ne identificiram stoodstotno. Pozivam pa k vrnitvi k normalnosti. Želim, da Poljska spet postane normalna država, država, v kateri je prostor za dialog, za kompromis, za spoštovanje drugega in za spoštovanje glasu vseh, če je le ta glas racionalen in ne sovražen. Država, v kateri ima vsakdo pravico biti sam, se zanimati za politiko in se zanjo tudi ne zanimati, kakorkoli se odloči, in upati, da se politika ne bo preveč zanimala zanj, zlasti pa, da v njegovo življenje ne bo vstopala z umazanimi škornji. Država, v kateri v javni sferi ne bi bilo prostora za primitivno, pohlepno sranje in nenehno tarnanje ter za odkrito antiintelektualno naracijo vladajočega razreda, ki neutrudno išče še enega navadnega sovražnika za svoj boj. Država, kjer zdravstvo deluje normalno in učinkovito, kjer minister za izobraževanje ne razlaga o divjih prašičih in kjer inšpektor za izobraževanje ne hodi s portretom papeža v rokah v vsak vrtec. Država, kjer pošta učinkovito dostavlja pakete v skladu z 21. stoletjem, ne pa da razpošilja knjige o tragediji v Voliniji leta 1943 ali čem drugem in prodaja čokoladice. Država, v kateri uniformirani policisti z državljani ravnajo spodobno in vljudno, kjer mejni stražarji rečejo potnikom "dober dan" in ne takoj "koliko cigaret imaš". Država, v kateri železnica služi kot prevozno sredstvo tudi med najbolj oddaljenimi regijami in mesti, ne pa kot predmet posmeha in številnih memov. Država, v kateri javni mediji upravičujejo svoje ime in niso razpečevalci zgodb o "nemških sprevodnikih" in "svinjah v kinu". Država, v kateri se mejni prehodi ne zaprejo čez noč samo zato, da bi zadovoljili pripovedi vladajoče stranke, ki temelji na politični koristi iz nekih primitivnih fobij. Država, kjer je zgodovina namenjena razmisleku, ne pa neumnemu samozadovoljstvu, preziru in mahanju okrog z namišljenim mečem. Država, v kateri ni ene same prave stranke in ene same resnice, ki jo mora širiti. Država, v kateri nihče nikomur ne govori, kdo je pravi Poljak in kdo ne. Država, v kateri se milijoni davkoplačevalskega denarja ne zapravljajo za psevdoreferendume, ki jih skoraj nihče ne potrebuje. Država, v kateri ima vsakdo pravico biti svoj in prevzeti odgovornosti za svoje življenje brez vmešavanja vsevedne stranke in njenega nezmotljivega vodje.
Zdaj so volitve končane in moram se vprašati, ali bo Poljska kmalu postala takšna država? Iskreno moram odgovoriti, da ne vem, vendar bi zelo upal, da bo tako. Zelo upam, da bo Poljska po še dveh parlamentarnih mandatih postala le še ena dolgočasna država, kjer se ne dogaja nič posebnega in kjer nam ne bo treba spet stati več ur v vrsti na voliščih, da bi vsaj smeli upati na normalnost. Predvsem pa, da mi ne bi bilo več treba pisati tovrstnih besedil.
≈
Nikodem Szczygłowski je prevajalec iz slovenščine iz Krakova, sicer pa publicist, arhitekt in ekonomist.
