V prvi polovici 20. stoletja, pa seveda tudi kasneje, vse do ekspanzije televizijskega signala in razširjenosti televizijskih sprejemnikov, je veljal radio za medij, ki je v trenutku lahko dosegel največje število ljudi – bodisi s koristnimi obvestili in novicami bodisi za zabavo. Žal pa tudi z negativno vsebino, kar je prišlo še posebno do izraza v nacistični Nemčiji, kjer je (tudi) izjemno dobro premišljena propaganda na radijskih valovih in filmskih trakovih privedla do druge svetovne vojne.
Radio svobodni Maribor
V Sloveniji je pričela Radijska postaja Ljubljana, predhodnica Radia Ljubljana, oddajati 1. septembra leta 1928. Pet let kasneje so se v Ljubljani odločili postaviti relejno postajo tudi v Mariboru ali njegovi okolici z namenom, da bi bil njihov program slišen tudi v teh krajih; 6. oktobra tega leta je dopis o tem prejel takratni mariborski župan dr. Franjo Lipold.
28. februarja 1938 je bil v ta namen v mestu ustanovljen poseben odbor, 15. maja 1940 pa pri inženirski zbornici v Ljubljani registrirani Načrti za gradnjo oddajnika na Teznu oziroma radijske postaje v Mariboru. Takoj po osvoboditvi, 11. maja 1945, je iz stanovanja v Tyrševi ulici 14 pričel oddajati Radio svobodni Maribor. Z lastno opremo je zanj poskrbel mladi radijski tehnik Vili Mešič, ki velja za očeta mariborskega radia, dva dni kasneje pa je vodenje prevzel Josip Šegula, sicer tudi Maistrov borec.
Najprej na Vojašniškem trgu
To so bili začetki radijskega oddajanja v Mariboru, veliko pa se nas spomni Radia Maribor, ko je še oddajal iz svojih studiev na Vojašniškem trgu. Kaj pa televizija?
Prvega oktobra 1968 je bila ustanovljena prva poklicna ekipa TV- dopisništva iz Maribora, svoj sedež je imela pri radijskih kolegih na Vojašniškem trgu. Tam so slabih 15 let kasneje, 1. februarja 1983, odprli tudi TV-studio in takrat so se mariborski televizijci prvikrat neposredno vklopili v dnevnik Televizije Ljubljana.
Pod Pekrsko gorco pa je že nastajal moderen RTV-center. Selitev tehnične opreme v novo stavbo so pričeli že septembra 1985, oktobra pa oddajati od tam, a poslušalci Radia Maribor niso o tem vedeli, saj je bila uradna otvoritev Regionalnega RTV-centra Maribor 27. novembra.
Zanimivo, da je prvotni projekt gradnje predvideval, da bi bila nova stavba namenjena le radijcem, saj naj bi v drugi fazi zgradili še stavbo, namenjeno izključno televizijski produkciji, a se to zavoljo pomanjkanja denarja nikoli ni zgodilo. Že misel na realizacijo načrtov o dveh stavbah je danes seveda čista znanstvena fantastika, mariborski radijci in televizijci tako še vedno domujejo v isti hiši – in upajo, da tam tudi ostanejo še naprej.
Čeprav dandanes veliko količino informativnih in zabavnih vsebin spremljamo s pomočjo računalnikov in raznih pametnih naprav – včasih se zdi, da poznamo le še virtualni svet, ki nam ga ustvarjajo – pa na srečo še zmeraj ostajajo nacionalni televizijski in radijski programi, ki skrbijo (tudi) za to, da je vsaj del tega, kar nas doseže v tem informacijskem bombardiranju z vseh koncev in krajev, dovolj kvalitetno in verodostojno. In čeprav se nam zdi, da lahko pokukamo v vsak kotiček in življenje vseh, kar nam splet servira na digitalnem pladnju, pa kljub temu še zmeraj ostaja radovednost pogledati v zakulisje medijev, ki jim danes rečemo tradicionalni. Za kamere in mikrofone, med kable in reflektorje, v režijo, maskirnico in montažo, da spoznamo tudi tiste, ki stojijo v ozadju.
Z "jutranjiki" po belem monolitu
Tja, kjer nastajajo radijske in televizijske oddaje, smo letos lahko pokukali že marca na Festivalu sprehodov. Andrej Geržina eden izmed voditeljev oddaje Dobro jutro, je pripravil sprehod, ki ga je poimenoval Skrivnosti belega monolita pod Pekrsko gorco. Vodil nas je po notranjosti te mogočne stavbe na obrobju mesta, ki zares spominja na bel monolit, in po mnenju obiskovalcev festivala se je odrezal odlično. Sprehodu so namreč namenili najvišjo oceno in tako je Andrej prejel nagrado za najboljši festivalski sprehod, Rajzefirbčni šuh, ki jo je sprejel z velikim ponosom.
Zadnji petek v novembru so se "jutranjiki" odločili vajo ponoviti in Andrejev sprehod še nadgradili. Letvica, ki jo je postavil, je bila visoko pa tudi pričakovanja obiskovalcev nič kaj nižja. Točno ob 18. uri se nas je dobrih 40 zbralo v avli Regionalnega RTV-centra Maribor. Tam so nas pričakali Veronika K. Žajdela, tudi urednica oddaje Dobro jutro, ter Katja Treer in Goran Obradović. Četrtemu članu ekipe, ki jo na prvem programu RTV Slovenija videvamo ob četrtkovih dopoldnevih, Andreju Geržini, je udeležbo preprečila bolezen. Obiskovalce so razdelili v dve skupini. Eno sta vodila Veronika in Goran, ki je sproti tudi pripravljal reportažo, zato je bila zraven še snemalna ekipa, Peter Hajd in Mitja Purgaj, drugo skupino pa je "imela čez" Katja. Na Andrejevo mesto, ki bi moral biti z njo, so določili pisca teh vrstic, a so bile moje naloge, poleg začetnega pozdrava (na srečo) omejene v glavnem le na hojo na repu kolone, da se kdo izmed obiskovalcev ne izgubi na stopniščih, hodnikih in po nadstropjih stavbe, ki se nam, navadnim smrtnikom, zdi kot labirint. Zaposlenim je seveda vse domače, čeprav mi je še pred pričetkom sprehoda Goran priznal, da je tudi on včasih v dvomih, kam mora zaviti.
Z Irskega zaradi ljubezni v Maribor
Našo skupino je pot najprej vodila na vrh, v prostore Radia Si. Ta je tam od leta 2015, pred tem je oddajal iz studia dve nadstropji niže. Pričakala sta nas angleški moderator, Irec Dave Ryan in pa legendarni obraz, pravzaprav glas, te radijske postaje še iz časov, ko se je imenovala Radio MM2, Tatjana Dolanc, vodja nemške redakcije. Od tistih časov se je seveda marsikaj spremenilo, tehnologija najbolj, a še vedno je za mikrofonom treba včasih reagirati hipoma, na primer, ko na stropu zasveti rdeča luč. Ta pomeni, da nekje, običajno na cestah, preti nevarnost, in v teh primerih gre za življenjsko pomembne informacije, ki morajo do poslušalcev nemudoma. Predhodnik Radia Si, Radio MM2, je v svojih začetkih v glavnem oddajal v nemškem jeziku, danes pa tudi v angleščini in slovenščini, pogovori radijcev različnih redakcij med sabo pa so velikokrat mešanica vseh treh, neke vrste Si-jevski esperanto.
Seveda nas je tudi zanimalo, kaj je Dava z zahodne irske obale pripeljalo v Maribor - njegov odgovor je bil (seveda) ljubezen. Kaj pa drugega. Na radio je prišel po avdiciji, na katero do zadnjega trenutka sploh ni nameraval, pa tudi po njej je bil prepričan, da je ni opravil.
Ročno premikanje "trotelbobna"
Dnevna soba ekipe Dobro jutro – no, bolj jutranja – je nedvomno televizijski studio v pritličju in ta je bil naša naslednja postaja. Marsikdo je bil presenečen, da studio, v katerem nastajajo poleg četrtkovega jutranjega programa nacionalke še program Televizije Maribor ter še kup drugih oddaj, npr. Rojaki, Na vrtu, Vizionar, Dober večer, Omizje - vse te predvajajo tudi na programih nacionalne televizije – ni zelo velik, ampak saj veste, kako pravijo. Na televiziji je vse videti večje (in širše), kot je v resnici. Studio je bil lani prenovljen in največja pridobitev je tako imenovani video wall, tako da zdaj priprava studia za različne oddaje poteka precej hitreje, omogoča pa tudi različne vizualne efekte.
Nas je pričakala dobro znana scena oddaje Dobro jutro; ozadje z uro budilko, okrogel pult in zofi, na katerih sedijo gostje, nad nami množica luči, pred nami pa nekaj ekranov, kamere in "trotelboben", naprava s katere televizijci berejo. Nekaj obiskovalk in obiskovalcev se je javilo, da se preizkusijo v branju novic, še preden so stopili pred kamere, pa so morali v "masko" k Barbari Visket. Branje novic se zdi z domačega kavča najbrž dokaj preprosta reč, a verjemite, da ni kar tako. Prostovoljke in prostovoljci v naši skupini so se odlično odrezali in morda je med njimi kakšen nov televizijski obraz.
Preden smo se odpravili naprej, smo pokukali v režijo. Množica stikal, gumbov in ekranov, ki jih mora obvladati ekipa, ki skrbi za to, da vse skupaj pride brez zapletov v naše dnevne sobe. Ob našem obisku sta bila v studiu tehnični vodja Igor Pečenko in tajnica režije Maja Kaisersberger, ki je s slušalkami na ušesih pozorno poslušala bralca novic ter z desno roko vrtela gumb "trotelbobna", da se je besedilo premikalo s pravo hitrostjo. Da, tudi v časih vsesplošne avtomatizacije in virtualnih svetov sta v marsikaterem primeru še zmeraj najbolj zanesljivi človeška roka in pamet.
Radio Maribor, drama in gluhi hodnik
Pred Radiem Maribor nas je pričakala Helena Ajdnik in nas po nekaj uvodnih stavkih peljala v studio. Tja je strogo prepovedano prinašati pijače, imajo pa, zanimivo, za sprostitev koš in dve mehki žogi, kar so najmlajši s pridom izkoristili in veselo posnemali poteze trenutno najbolj popularnega košarkarja Luke Dončiča.
Igor Červek, mojster tehnike, nas je sprejel v nekdanjem studiu Radia Si, ki služi zdaj kot televizijska tonska kabina, saj je najboljši studio za snemanje besedil oziroma zvoka nasploh. Je namreč nekoliko večji in obložen z zvočnimi paneli. Spet se je lahko nekaj obiskovalcev preizkusilo v branju pripravljenega besedila, Igor pa nam je nato pokazal, kako prebrano "zmiksajo" in "podložijo" z glasbo. Še bolj zanimivo je bilo spreminjanje frekvenc glasov na posnetkih. To se običajno uporablja, ko želijo prikriti identiteto človeka, najmlajšim obiskovalcem, ki jih je Igor posnel, pa se je seveda zdelo sila zabavno, ko so njihovi glasovi zveneli kot Disneyjeva Miki Miška ali Darth Vader iz Vojne zvezd.
"Kaj je to gluhi studio in kaj gluhi hodnik," smo se spraševali, ko smo hodili do naše naslednje točke.
Main stage Radia Si nas je sprejel osvetljen vijolično, studio pa je tako zvočno izoliran, da v njem ni nobenega odmeva, in je za snemanje akustičnih glasbil povsem neprimeren. Anekdota pravi, da so v tem studiu enkrat snemali vokalno skupino petih fantov, a so morali snemanje neprestano ponavljati, saj se pevci med seboj niso slišali. Main stage s sosednjim studiem povezuje gluhi hodnik. Tudi ta je izoliran tako, da se zvok med prostoroma ne prenaša, kar so izdatno preizkusili mladi obiskovalci, marsikateri starš pa si je verjetno tak hodnik, po katerem zvok ne potuje, zaželel doma. Studio je bil prvotno namenjen snemanju dramskih besedil in radijskih iger, od tod njegovo ime - dramski studio. Gluhi hodnik so včasih uporabljali tudi zato, da so lahko bralci oziroma igralci, ki so sodelovali pri dveh snemanjih hkrati, brez motenj, kot so škripanje tal ali zvok korakov, prehajali med snemanjem iz enega studia v drugega.
“Dobro jutro!" ob pol devetih zvečer
Po dveh urah spoznavanja skrivnosti belega monolita pod Pekrsko gorco sta obe skupini sprehod zaključili v sejni sobi. Okrepčali smo se s sokovi in keksi, naredili nekaj selfijev in skupno fotografijo za spomin. Veronika, Katja in Goran so obljubili, da bodo "vajo" ponovili na marčevskem Festivalu sprehodov, takrat tudi z Andrejem, in ni dvoma, da se bodo prosta mesta za ta sprehod hitro zapolnila.
Ura je kazala 20:30, ko smo si v slovo zaklicali: "Dobro jutro!" in polni vtisov odšli vsak proti svojemu domu. Da, tudi zato je Regionalni RTV-studio Maribor še kako pomemben.
Tudi zato!
