Pravljica o kakovosti desnice

Pojavili so se izvlečki iz nagrajene rasistične pravljice z ustreznimi ilustracijami, ki pričajo o okusu, intelektualnem in kulturnem nivoju ter pismenosti desnice: več o tem za zdaj ni mogoče povedati. V vsakem primeru zadeva kliče k določenemu minimalizmu, ki lahko vsaj zmanjša trpljenje bralca, pa tako navajam primer zelo kratke pravljice o kandidatu za ljubljanskega župana:
"Bi šli na Parado ponosa?"
"Ne."
"Marš!"
Toda produkcija pravljic je očitno prevzela vso desničarsko populacijo. Najprej so se pojavile različice pravljice o tem, da je bil ljubljanski poraz pravzaprav velika zmaga, z ustreznimi fantazijskimi elementi - statistikami. To je bilo pospremljeno z izmišljenimi, pravljičnimi uspehi na območju celotne države, s čemer je bila pravzaprav zapravljena priložnost, da bi objektivno preučili nekatere nedvomne uspehe in se iz njih česa naučili. Potem so se pojavile kvaziresne ocene izjemnih kvalitet kandidata Logarja, ki je v svoji karieri v ljubljanskem mestnem svetu sistematično glasoval proti ali obstruiral glasovanje ne glede na koristi Ljubljane. Z drugimi besedami rečeno, bil je pravi strankarski petokolonaš. Njegova izjemnost se je zdaj pokazala v blodnjah o čakalnih dobah v zdravstvu, ki niso predmet mestnega odločanja, medtem ko o nenehnem mobingu nad ženskami pred ginekološko kliniko, ki je v pristojnosti mestnih oblasti, ni povedal niti besedice; populistično je obljubljal brezplačen mestni prevoz, namesto da bi se poglobil v resnične težave, kot je gneča in nezmožnost, da te taksi pripelje v središče mesta, kar je za starejše ljudi v centru (in tudi druge) zelo velik problem. Je pa treba Logarju priznati, da je v Lutkovno gledališče pripeljal množico človeških marionet, ki so iz občinstva bučno podprle njegovo zavračanje odprtosti in enakosti: to je bil element fantastike, v Ljubljani nepredstavljiv, in tu je pravljičnost dosegla svoj vrhunec. Komur ni bilo dovolj že Logarjevega spakovanja v parlamentarni komisiji, kjer naj bi bil razgalil vso gnilobo državnega sistema, je na tej točki zagotovo klonil.
Razumljivo je, da je bila desnica tokrat prisiljena h konkretnejšim razlagam poraza, ki pa dajejo slutiti, da je Logarjeva prihodnost vsaj negotova: pojavila se je pravljica o tem, da so celi avtobusi Neljubljančanov navalili na UE Ljubljana in prijavili začasno bivališče, da bi lahko volili, zaradi česar so začeli na UE stavkati; in ne samo to, enako se je (in se menda še bo do drugega kroga) dogajalo tudi v Mariboru. Tisti, ki zares uporabljajo avtobuse, polne besnih pripadnikov stranke od vsepovsod, vidijo take avtobuse tudi tam, kjer jih ni, kar ni nenavadno niti v pravljici niti sicer. Nenavadno je to, da niso prispeli politični zavezniki iz Italije, Madžarske in Avstrije, ki imajo prav toliko pravice kandidirati in glasovati kot domnevni Jankovićevi neljubljanski podporniki ter lahko družno premagajo nasprotnike, kjer je treba, denimo iz stranke Casa Pound, ki po trdnem prepričanju enega bolj praznoglavih članov vodilne desne stranke sploh ni fašistična ...