''Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi." Stavek, ki je postal legendaren. Bilo je 13. maja 1979 ob 13.51, ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca, takrat tudi prva Jugoslovana, stopila na vrh Mount Everesta, najvišje gore sveta. V bazni tabor in kasneje v domovino ter vsemu svetu sta zgodovinski uspeh sporočila s kaj nenavadnimi besedami. "Zanimivo, ampak res nisva vedela, kaj naj. Mogoče sva bila malo presenečena, ker sva prišla na vrh. Presenečena v tem smislu, ker si nismo nikoli upali načrtovati, kaj bomo na vrhu delali. Vse ostalo je bilo načrtovano, nihče pa si ni upal razmišljati, kaj narediti, ko bo prišel na vrh. Saj smo brali knjige: zastavice pa slikanje in te reči, to smo že vedeli, da je treba narediti. Bila sva neskončno vesela, da sva na vrhu, zaradi najvišje točke, da ne bo treba več gor, da sva kronala napor celotne ekipe, obenem pa zbegana, kako naprej, kje dol," je pripovedoval Andrej Štremfelj, ko je na prireditvi v okviru Tedna gorniškega filma v Ljubljani zbral še žive člane takratne odprave. Spomini so oživeli ...
Z odpravo je dihala vsa Jugoslavija
Leta 1979 so bili čisto drugi časi, tudi kar zadeva alpinizem in himalajizem. Takratne odprave so bile za današnje pojme gigantske, v jugoslovanski na Everest je bilo 25 članov in še pet spremljevalcev iz domovine, pomagalo jim je 28 šerp, za prenos opreme do baze so imeli kar 750 nosačev, goro so prav po vojaško dobesedno oblegali, po grebenih in stenah do takrat še nepreplezanega zahodnega grebena so napeljali enajst kilometrov vrvi, na sedlo Lo La so napeljali celo žičnico za prevoz opreme, z mrazom, vetrom in viharji so se, v volnenih puloverjih in obuti v doma pletene nogavice, borili celih 45 dni. Skoraj nepredstavljivo za današnje čase pa je, kakšno zanimanje je vladalo za odpravo, z njo je dihala vsa Jugoslavija, to je bila na tem prostoru zagotovo najbolj popularna alpinistična odprava vseh časov.
Člani odprave Everest 1979: Tone Škarja (vodja), Stane Belak (namestnik vodje), Tomaž Jamnik, Bojan Pollak, Roman Robas, Evgen Vavken (glavni zdravnik), Zvone Andrejčič, Borut Bergant, Stipe Božić, Muhamed Gafić, Viki Grošelj, Stane Klemenc, Franček Knez, Ivan Kotnik, Marjan Manfreda, Štefan Marenče, Vanja Matijevec, Vlado Mesarić, Dušan Podbevšek, Muhamed Šišić, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Igor Tekavčič (zdravnik), Jernej Zaplotnik, Jože Zupan.
Spremljevalci: radijska poročevalca Matjaž Culiberg in Slavko Šetina, novinarja Rade Kovačević in Marjan Raztresen, televizijski snemalec Slavo Vajt in slikar Franc Novinc.
Prvič videli goretex
Tone Škarja je imel v svojih rokah vse niti odprave. "Tako nisem delal nikoli prej in nikoli kasneje. Ko me je takrat žena peljala na Brnik, sem čutil, da puščam vse svoje dotedanje življenja za sabo, pred seboj sem imel samo goro in nič drugega. Vedel sem, da bom šele, ko bo preplezana, pogledal, ali tisto drugo življenje sploh še obstaja in ali se lahko nadaljuje," se je vodja številnih slovenskih himalajskih odprav spominjal v pogovoru za Večer.
Za slovenske alpiniste je bil Everest vrhunec obdobja klasičnih himalajskih odprav in najboljša podlaga za kasnejšo usmeritev v alpski način plezanja na visoke vrhove Himalaje, ki se je v tistem obdobju šele začel rojevati
"Tone, na vrhu sva ..."
Po mesecu in pol bitke z viharji, ki so jim marsikateri dan onemogočili kakršenkoli korak, in temperaturami, ki so se spustile do minus 40, sta Viki Grošelj in Marjan Manfreda postavila zadnji višinski tabor na višini 8120 metrov in imela prva možnost iti proti vrhu. A na višini 8300 metrov, kjer jima je uspelo preplezati ključno mesto, sta oba dobila hude ozebline in sta se morala vrniti. Naslednja sta poskušala Dušan Podbevšek in Roman Robas, ki pa sta se znašla v slepi ulici v orientacijsko zahtevnem vršnem grebenu.
V naslednji navezi so bili Nejc Zaplotnik, Andrej Štremfelj in njegov starejši brat Marko, ki pa se je moral zaradi težav s kisikovo masko kmalu obrniti. "Pomahala sva si, to je bilo to, slovo ni bilo nič sentimentalno, v gorah ni prostora za sentimentalnost, in to mi je sicer pri njih všeč," je o tem pomembnem trenutku vzpona dejal Štremfelj. Takrat je imel samo 22 let in ni pričakoval, da bo ob številnih bolj izkušenih alpinistih v odpravi sploh dobil možnost vzpona na vrh.
Bili smo moštvo, bili smo ekipa. Brez te zagnanosti nam ne bi uspelo
Everest nas je vse spremenil
Dva dni pozneje so se na Mount Everest povzpeli še Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić (kot prvi Hrvat) in šerpa Ang Phu. "Bili smo moštvo, bili smo ekipa. Brez te zagnanosti nam ne bi uspelo. Osebno sem bil na vrhu presrečen, evforičen," se je mejnika spominjal Božić in dodal, da se je, potem ko je posnel zgodovinske podobe z vrha, zavedel, da so posnetki pomembni ne le za ekipo, temveč tudi za javnost. A sredi največjega uspeha je odpravo zadela huda tragedija: šerpa Ang Phu, ki se je kot prvi v zgodovini na Mount Everest povzpel po dveh smereh, je, potem ko so trije člani naveze preživeli noč na prostem krepko nad 8000 metri, pri sestopu zdrsnil in se smrtno ponesrečil.
V zadnji navezi, ki naj bi še poskušala priti na vrh, so bili Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec, a so brez pomislekov namesto na vrh šli na pomoč plezalcem, ki so se znašli v težavah, kajti v alpinizmu največ šteje tovariška pomoč, sta poudarila Matijevec in Kotnik ter potrdila, da je na gori vladal izjemen tovariški duh.
Na 8848 metrov visoki Everest se je do danes povzpelo 18 Slovencev (Andrej Štremfelj dvakrat). Na vrh so plezali po treh smereh, ena je bila prvenstvena. Slovenija ima tudi ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika, prvi zakonski par na vrhu in prvi smučarski spust z vrha.
Zgodovina je pokazala
Piše: Viki Grošelj, udeleženec odprave Everest ‘79
Everest je pač najvišja gora sveta. V svetovnem himalajizmu ima poseben status in zato so primerjave ter ocene našega dosežka izpred 40 let zelo kompleksne ter nekoliko drugačne od drugih vrhunskih slovenskih dosežkov v Himalaji.
Na nobeno himalajsko odpravo do takrat se nismo tako dolgoročno, strokovno in intenzivno pripravljali. Nobena do tedaj ni bila tako številčna in zato posledično tako močna. Nobena že pred odhodom ni bila tako dobro medijsko podprta. To ji je dajalo močan nacionalni naboj, članom odprave pa je dodatno dvigalo že tako visoko motivacijo.
Pomembno je bilo, da smo že iz baznega tabora začeli plezati prvenstveno smer. Poleg klasične smeri Hillaryja in Tensinga je naša edina z nepalske strani, ki se začne takoj iz baze. Ostale prvenstvene smeri z nepalske strani se odcepijo od smeri prvopristopnikov šele nad Ledenim slapom na višini 6200 metrov v Zahodni globeli.
Težavnost plezanja v zadnjem delu naše prvenstvene smeri, nad 8000 metri, se je stopnjevala in celo presegla naša pričakovanja, a k sreči ne tudi naših moči. Oba uspešna vzpona 13. in 15. maja sta našim naporom dala smisel in veliko zadoščenje. Čutili smo, da smo dosegli nekaj velikega, težko pa je bilo nam samim to takrat tudi realno ovrednotiti.
Po vrnitvi smo bili izbrani za najboljšo športno ekipo Jugoslavije za leto 1979, bili smo odlikovani z zlato zvezdo zaslug za narod in dobili še kopico drugih priznanj. Po 8475 metrov visokem Makaluju leta 1975 in 8061 metrov visokem Hidden Peaku leta 1977 smo se z Everestom dve leti kasneje trdno in dokončno zasidrali v svetovni himalajski vrh. Zelo pomembno je bilo tudi to, da nas je večina udeležencev pridobljeno znanje in samozavest s te odprave uspešno unovčila na naslednjih himalajskih odpravah. Kar je neprecenljiva dodatna vrednost odprave Everest 1979.
Do danes je okoli dvajset tujih odprav skušalo ponoviti našo smer. Le dvema, Bolgarom leta 1984 in Poljakom leta 1989, je ob hudih žrtvah uspelo. Bolgar Prodanov je umrl na vrhu, Poljaki Chrobak, Dasai, Otreba, Gardzielevski in Heinrich pa v reševalni akciji med sestopom z gore.
Kaj nam je takrat uspelo, realno kaže šele zgodovina svetovnega himalajizma. Zaradi dolžine, zahtevnosti in kompleksnosti težav danes, štirideset let kasneje, naš vzpon po zahodnem grebenu Everesta le še pridobiva vrednost. Po enotnem mnenju svetovnih alpinističnih avtoritet z Reinholdom Messnerjem na čelu, naša - jugoslovanska smer ostaja najzahtevnejša od šestnajstih prvenstvenih smeri, ki so do sedaj preplezane, na najvišjo goro sveta.
Za nas, slovenske alpiniste je bil to brez dvoma vrhunec obdobja klasičnih himalajskih odprav in obenem najboljša možna podlaga za kasnejšo usmeritev v alpski način plezanja na visoke vrhove Himalaje, ki se je v tistem obdobju šele začel rojevati. Brez Everesta leta 1979 tudi kasnejših vrhunskih dosežkov naših himalajcev v takšnem obsegu ne bi bilo.