Pred 40 leti, ko sta prva Slovenca stala na vrhu Mount Everesta

Zvezdana Bercko Zvezdana Bercko
04.05.2019 05:52

13. maja 1979 sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stala na vrhu Mount Everesta in s tem kronala dolgotrajne napore celotne ekipe.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Everest z vrisano slovensko oziroma jugoslovansko smerjo na vrh
Viki Grošelj

''Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi." Stavek, ki je postal legendaren. Bilo je 13. maja 1979 ob 13.51, ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca, takrat tudi prva Jugoslovana, stopila na vrh Mount Everesta, najvišje gore sveta. V bazni tabor in kasneje v domovino ter vsemu svetu sta zgodovinski uspeh sporočila s kaj nenavadnimi besedami. "Zanimivo, ampak res nisva vedela, kaj naj. Mogoče sva bila malo presenečena, ker sva prišla na vrh. Presenečena v tem smislu, ker si nismo nikoli upali načrtovati, kaj bomo na vrhu delali. Vse ostalo je bilo načrtovano, nihče pa si ni upal razmišljati, kaj narediti, ko bo prišel na vrh. Saj smo brali knjige: zastavice pa slikanje in te reči, to smo že vedeli, da je treba narediti. Bila sva neskončno vesela, da sva na vrhu, zaradi najvišje točke, da ne bo treba več gor, da sva kronala napor celotne ekipe, obenem pa zbegana, kako naprej, kje dol," je pripovedoval Andrej Štremfelj, ko je na prireditvi v okviru Tedna gorniškega filma v Ljubljani zbral še žive člane takratne odprave. Spomini so oživeli ...

Štirinajst članov alpinistične odprave Everest 1979 se je lani zbralo na Festivalu gorniškega filma (z leve): Igor Tekavčič, Vanja Matijevec, Roman Robas, Marko Štremfelj, Ivč Kotnik, Stane Klemenc, Andrej Štremfelj, Tone Škarja, Stipe Božić, Bojan Pollak, Viki Grošelj, Vladimir Mesarić, Marjan Raztresen in Jože Zupan.
Igor Kuster/fgf

Z odpravo je dihala vsa Jugoslavija

Leta 1979 so bili čisto drugi časi, tudi kar zadeva alpinizem in himalajizem. Takratne odprave so bile za današnje pojme gigantske, v jugoslovanski na Everest je bilo 25 članov in še pet spremljevalcev iz domovine, pomagalo jim je 28 šerp, za prenos opreme do baze so imeli kar 750 nosačev, goro so prav po vojaško dobesedno oblegali, po grebenih in stenah do takrat še nepreplezanega zahodnega grebena so napeljali enajst kilometrov vrvi, na sedlo Lo La so napeljali celo žičnico za prevoz opreme, z mrazom, vetrom in viharji so se, v volnenih puloverjih in obuti v doma pletene nogavice, borili celih 45 dni. Skoraj nepredstavljivo za današnje čase pa je, kakšno zanimanje je vladalo za odpravo, z njo je dihala vsa Jugoslavija, to je bila na tem prostoru zagotovo najbolj popularna alpinistična odprava vseh časov.

Nejc Zaplotnik na vrhu Everesta 13. maja 1979
PZS

Prvič videli goretex

Tone Škarja je imel v svojih rokah vse niti odprave. "Tako nisem delal nikoli prej in nikoli kasneje. Ko me je takrat žena peljala na Brnik, sem čutil, da puščam vse svoje dotedanje življenja za sabo, pred seboj sem imel samo goro in nič drugega. Vedel sem, da bom šele, ko bo preplezana, pogledal, ali tisto drugo življenje sploh še obstaja in ali se lahko nadaljuje," se je vodja številnih slovenskih himalajskih odprav spominjal v pogovoru za Večer.

"Tone, na vrhu sva ..."

Po mesecu in pol bitke z viharji, ki so jim marsikateri dan onemogočili kakršenkoli korak, in temperaturami, ki so se spustile do minus 40, sta Viki Grošelj in Marjan Manfreda postavila zadnji višinski tabor na višini 8120 metrov in imela prva možnost iti proti vrhu. A na višini 8300 metrov, kjer jima je uspelo preplezati ključno mesto, sta oba dobila hude ozebline in sta se morala vrniti. Naslednja sta poskušala Dušan Podbevšek in Roman Robas, ki pa sta se znašla v slepi ulici v orientacijsko zahtevnem vršnem grebenu.
V naslednji navezi so bili Nejc Zaplotnik, Andrej Štremfelj in njegov starejši brat Marko, ki pa se je moral zaradi težav s kisikovo masko kmalu obrniti. "Pomahala sva si, to je bilo to, slovo ni bilo nič sentimentalno, v gorah ni prostora za sentimentalnost, in to mi je sicer pri njih všeč," je o tem pomembnem trenutku vzpona dejal Štremfelj. Takrat je imel samo 22 let in ni pričakoval, da bo ob številnih bolj izkušenih alpinistih v odpravi sploh dobil možnost vzpona na vrh.

Andrej Štremfelj na vrhu Everesta 13. maja 1979
Osebni arhiv

Everest nas je vse spremenil

Dva dni pozneje so se na Mount Everest povzpeli še Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić (kot prvi Hrvat) in šerpa Ang Phu. "Bili smo moštvo, bili smo ekipa. Brez te zagnanosti nam ne bi uspelo. Osebno sem bil na vrhu presrečen, evforičen," se je mejnika spominjal Božić in dodal, da se je, potem ko je posnel zgodovinske podobe z vrha, zavedel, da so posnetki pomembni ne le za ekipo, temveč tudi za javnost. A sredi največjega uspeha je odpravo zadela huda tragedija: šerpa Ang Phu, ki se je kot prvi v zgodovini na Mount Everest povzpel po dveh smereh, je, potem ko so trije člani naveze preživeli noč na prostem krepko nad 8000 metri, pri sestopu zdrsnil in se smrtno ponesrečil.
V zadnji navezi, ki naj bi še poskušala priti na vrh, so bili Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec, a so brez pomislekov namesto na vrh šli na pomoč plezalcem, ki so se znašli v težavah, kajti v alpinizmu največ šteje tovariška pomoč, sta poudarila Matijevec in Kotnik ter potrdila, da je na gori vladal izjemen tovariški duh.

Viki Grošelj
Robert Balen
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta