Glorija Lorenci
9. april 1969
Zaprta vrata
"Kranj je predvsem delavsko mesto in si zato ne more privoščiti modernih razstav, kot na primer Pariz, Rim, London in ostale evropske prestolnice. Takšna razstava ne sodi v galerijske prostore Prešernovega spominskega muzeja in zato smo sklenili, da jo zapremo," je bila nenavadna odločitev muzejskega sveta Prešernovega muzeja v Kranju, ko je sredi prejšnjega tedna po nekaj urah sklenil zapreti razstavo likovnih stvaritev Tomaža Šalamuna, kustosa Ateljeja 69 ljubljanske Moderne galerije.
Kje torej tiči vzrok, da so se v Kranju, ki nam je zadnja leta predstavil v Prešernovi hiši domala vse najvidnejše slovenske likovne ustvarjalce, odločili za takšen korak, ki je brez primere v zadnjem času v našem umetniškem življenju? Poglejmo zatorej resnici pobliže v oči. Če muzejski svet ob skorajda nenavadni podobi s Šalamunove razstave - prizoru, ko šest fantov v dokaj čudnih oblačilih nepremično leži na tleh, čezenj pa se vije napis "morje" - moderno smer nenavadnega likovnega ustvarjanja šteje za iskateljstvo, tedaj je odločitev njegovih članov za naše pojme nenavadna. Če so prireditelji vedeli, kaj bo ljubiteljem likovne umetnosti v gorenjski metropoli dala razstava Tomaža Šalamuna, in da je njen odsev za Kranj kot delavsko mesto nerazumljiv in nesprejemljiv, tedaj si ne moremo kaj, da ne bi muzejskemu svetu očitali njegovo neodločnost pri organiziranju takšnih in podobnih razstav.
Preprečiti nekaj, kar okolje za nobeno ceno noče sprejeti vase, kar se mu upira in do česar čuti prezir in ogorčenje, kot je bilo očitno v zadnjem "kranjskem primeru", meče vso krivdo na muzejski svet, ki je sprva sklenil razstavo odpreti in le nekaj ur kasneje za njo zapreti vrata. Neodločnost ob zadnjem dogodku v Kranju pa nam še enkrat potrjuje, da so vodstva naših razstavnih galerij mnogokrat nesposobna oceniti umetniško vrednost razstavljenih del in njihovo privlačnost za ljubitelje likovnega ustvarjanja.
9. april 1969
Plastična blazina - zaščita v avtu
Nekaj avtomobilskih tovarn preizkuša plastično blazino kot sredstvo za zaščito potnikov pri prometnih nesrečah. Ob nesreči se blazina bliskovito napolni z zrakom in izpolni prostor med potnikom in armaturno desko. V odbijaču je majhna antena, ki pri trčenju odpre ventil steklenice s stisnjenim zrakom in hipoma napihne plastično blazino pred voznikom in potnikom na prednjem sedežu. To se zgodi tako naglo, da je blazina že napihnjena, ko se avto zaradi trčenja prične lomiti. Za zdaj delajo poizkuse z lutkami v tovarnah Fiat, Ford in Mercedes Benz. Tudi japonske tovarne delajo za podobne sisteme.
9. april 1969
Večina Američanov bi bila za črnskega predsednika
Miselnost ameriškega človeka se, kot kaže, naglo spreminja. Še pred nekaj leti bi si bilo nemogoče zamisliti, da bi večina ameriških volivcev privolila v črnskega kandidata za predsedniško mesto. Po podatkih, ki jih je zbrala znana ustanova za raziskovanje javnega mnenja Gallup, je danes že 67 odstotkov Američanov pripravljenih tudi na to, da bi za predsednika ZDA kandidiral človek črne polti. Ta velika sprememba, ta veliki premik v javnem mnenju glede črnskega predsednika v Beli hiši je tem pomembnejši, če upoštevamo dejstvo, da je pred desetimi leti na podobno vprašanje odgovorilo pozitivno le 38 odstotkov anketiranih Američanov.
/.../ Kakor zatrjuje ustanova Gallup, je treba nagli dvig odstotka tudi črnskemu predsedniku naklonjenih volivcev pripisati tudi nasilni smrti Martina Luthra Kinga, črnskega voditelja, ki je bil umorjen pred enim letom v Memphisu. Ker je bil umorjen črnec, ki je skušal priti z belopoltim človek v enakopravno sožitje brez nasilja, je njegova smrt prizadela tudi številne ameriške belopolte ljudi, ki črncem prej niso bili naklonjeni, pa sedaj uvidevajo, da nima smisla nadaljevati rasistične politike, ker bi mogla privesti tudi do katastrofe. Vsekakor je Martin Luther King tudi mrtev pripomogel k uresničevanju idealov, za katere se je boril in dal življenje.
10. april 1969
Velik skupen grob
Norveška vlada je odobrila 400.000 kron, da bi spravili na površje posmrtne ostanke 4700 vojnih ujetnikov, ki so novembra 1944 izgubili življenje na potopljeni tovorni ladji Riegel na severnem Atlantiku pred norveško obalo. Med mrtvimi je tudi 2200 Jugoslovanov, ki so jih Nemci nameravali poslati v taborišča na skrajnem norveškem severu. Le-te bodo skupaj s 1800 Rusi, 700 Nemci in 9 Norvežani jeseni pokopali v skupni grobnici na starem ruskem vojaškem pokopališču v Tjottiju na Helgalandu. Vlada se je odločila za pokop žrtev in za ustrezna finančna sredstva zato, ker ostanki Riegla silijo iz vode in so postali svojevrstna turistična zanimivost za obiskovalce bližnjega otoka Rosoya. Turisti se vzpenjajo na ta del ladje in fotografirajo; baje so se neki Švedi celo spustili v notranjost ladje, od koder so se vračali z lobanjami in jih ponesli s seboj domov za spomin. Policija je raziskala te primere in trdi, da gre samo za govorice.
/.../ Načelnik službe vojaških pokopališč pri ministrstvu za cerkev in prosveto kapetan Syvertsen pravi v razgovoru z dnevnikom Arbeiderbladet, da bodo ostanke žrtev takoj prenesli na vlačilce, kjer bodo ostali do 1. septembra. Iz zdravstvenih razlogov bi namreč radi preprečili pokop v letnih mesecih. 4700 žrtev bodo pokopali skupaj, ker jih ne bo mogoče identificirati.
11. april 1969
Gole Diane
Daruvarske toplice so znane po tem, da zdravijo ženske bolezni in pa revmo. Toda za zdaj v praznih moderno urejenih toplicah stanujejo tuji lovci. Tu je raj za ribiče in še bolj za lovce na močvirne ptice pa udomačene "divje" race. "Ribarska koliba" še dopolnjuje prijetno okolje. Samo lani se je tu ustavilo več 10 skupin tujih lovcev, največ Italijanov.
"Ali pripeljejo gosti s seboj tudi ženske?" smo vprašali čedno vratarko starega hotela Zagreb. "Pripeljejo. Najdejo jih v zagrebškem Esplanadu." Milka Pejnovič, upravnica Ribarske kolibe, pa misli drugače: "Tu imamo samo tri sobe, in lovci, ki se tu ustavijo, bi si radi odpočili. Verjemite mi, nikoli nismo imeli neprijetnosti z Nemci, Francozi ali Italijani." Toda v bolj kočljivih evropskih revijah je objavljeno marsikaj o "sladkem življenju" lovcev in o "lovu po jugoslovansko". Zahodnonemška revija Praline je objavila članek nekega von Osterja in njegov ne ravno duhoviti tekst podkrepila s fotografijami, ki povedo vse. Tedenski Ici Paris pa je v svoji seriji Prestolnice ljubezni šel še dlje. Samo dva odlomka iz te reportaže:
"Drugo jutro ob zori smo odšli v lov. Spremljali so nas psi in seveda vodniki. Nenadoma je v grmu nekaj zašuštelo. Snel sem puško z ramena in pomeril, pa je Beba zakričala: Ne streljajte!
Iz grma se je prikazala na pol gola deklica v bikiniju. Na nogah je imela škornje, okrog bokov pa pas z naboji. Ko sem zagledal to bitje, ki je skakljalo kot divja koza, sem razumel, da sem postal sam divjačina. Vzela mi je puško in mi s tem dala vedeti, da je ne potrebujem več. Okolica je kratkomalo mrgolela take divjačine. Na pol gole Diane so se pojavljale z vseh strani. Lepotice pa se niso dale tako hitro ujeti, kajti kakšno zadovoljstvo bi sicer to bilo? Komaj ste kako ujeli, pa se vam je že izmuznila kot jegulja. Nekaj ur takega športa vas tako utrudi in spravi ob živce, da vam ostane v glavi samo ena misel: ne smem se vrniti praznih rok! To se tudi nikoli ne zgodi. Končno napoči tudi trenutek, ko dekle sname pas z naboji in drugo in pride trenutek oddiha za bojevnike oz. lovce."
Tako piše Ici Paris. V članku je posebej opisana vodnica Beba, ki je kot trdi avtor članka, prebila prejšnjo noč s tremi tujimi lovci v štiriposteljni sobi daruvarskega hotela Zagreb.
