Ko sem z mislimi bil skoraj že doma, malo pred drugo uro dobim od direktorja sporočilo, da dobimo v sredo obisk našega OPS direktorja in predsednika nadzornega sveta Matthiasa Grossa in naj si s predsednikom sveta delavcev rezervirava čas, če imava kakšno vprašanje zanj. Takoj me je prešinila misel, da sta za obisk lahko dva razloga: ali da nam pove, da bomo spet selili katerega od naših programov izven Slovenije, ali druga možnost, da so mogoče le našli kakšen posel tudi za nas. In da bo prihodnost podjetja stabilnejša. Delavcem takrat informacije o obisku še nisem posredoval, saj jim nisem želel pokvariti vikenda.
V ponedeljek, ko se je informacija o obisku direktorja razširila med zaposlenimi, so me delavci spraševali, kaj ta obisk resnično pomeni, saj se jim je zdelo zelo čudno, da se je odločil za obisk v tako kratkem času in še med covid krizo.
Ker sem po naravi večni optimist in ker tudi nisem imel druge informacije kot to, da nas bo obiskal, sem tudi optimistično napovedal, da nam bo pa mogoče pripeljal kak posel, sicer pa imamo trenutno dovolj naročil.
In tako je prišla sreda in obisk našega velikega šefa Matthiasa Grossa. Že od trenutka prihoda gospoda Grossa v podjetje sem postajal vedno bolj zaskrbljen in sem se začel spraševati, kakšen je resničen namen obiska. Tako jaz kot tudi vsi zaposleni. Do zdaj je v naše podjetje prihajal vedno sam, brez spremstva, tisto črno sredo pa je ob sebi imel tako šoferja kot varnostnika. Takoj je bilo jasno, da nima najboljših namenov. Ampak tudi v najhujši nočni mori si nismo mogli predstavljati, da bo prinesel informacijo o dokončnem zaprtju firme. Ta informacija je za vse prišla kot strela z jasnega, saj so nam še pred meseci predstavili petletni načrt, vse do leta 2025, ki še zdaleč ni bil tako črnogled. Gross nam je na skupnem sestanku sindikata ter sveta delavcev v dveh stavkih povedal namero o likvidaciji podjetja ter da se bodo vrata podjetja za vedno zaprla že konec tega leta.
Dobivali smo pohvale predstavnikov lastnikov, govorili so nam, kako dobre delavce imamo, da delamo tudi čudeže za zadovoljstvo kupcev in lastnikov. Kaj pa danes, smo danes mogoče drugačni?
Lahko si predstavljate, da je bil to velik šok za nas in da v tistem trenutku večina ni niti dojela, kaj se dogaja. Nismo še prišli k sebi od šokantne novice, ko so že bili organizirani zbori delavcev. Lahko rečem, da je v eni uri obšla novica o pogrebu tovarne vse zaposlene. Nekateri smo že dojeli, kaj zaprtje podjetja pomeni za nas, za naše družine. Med zaposlenimi je kar primerov, ko partnerja, zakonca delata v tem podjetju - kako preživeti v tem primeru? Zaposleni smo starejše generacije, težje zaposljivi.
Za našo regijo je katastrofa veliko večja, kot pa je bila leta 2012, ko smo bili poplavljeni in smo s pridnim delom sanirali podjetje, da je bila proizvodnja v zelo kratkem času spet v normalnem obratovanju. Takrat smo dobivali pohvale predstavnikov lastnikov, takrat so nam govorili, kako dobre delavce imamo, da delamo tudi čudeže za zadovoljstvo kupcev in lastnikov. Kaj pa danes, smo danes mogoče drugačni? Resno se sprašujem, s čim smo si zaslužili takšen pokop našega dostojanstva.
In kakšne naj bodo ob tem misli zaposlenih? Že nekaj časa so vedeli, da pred nami niso rožnati časi in da bomo morali še marsikaj preživeti in stisniti zobe. Ampak dejansko nihče od nas ni pričakoval takšnega razpleta dobesedno preko noči.
Srce me boli, ko vidim in čutim, kako hitro lahko peščica ljudi uniči sanje malega človeka, pripovedujejo o svojih razmišljanjih delavci in delavke. V tem podjetju sem zaposlena od mojega prvega dne delovne kariere, je rekla sodelavka, ki je vse življenje v isti, svoji firmi in je vsa leta imela edino željo, da tu dočakala zasluženo upokojitev. Vsak dan je v podjetju pustila svoje srce in dušo, po skoraj 35 letih pa ta novica. Zlomi duha v tebi, pravi. Ko pomisliš na vse družine, ki bodo izgubile vir dohodka ter možnost dostojanstvenega življenja, se ti res zlomi srce. Koliko je tu v ozadju zgodb, stisk, ljudi, ki že zaradi starosti ali drugih omejitev mogoče ne bodo dobili možnosti prezaposlitve. Za nastalo preprosto ni besed, niti nisem besna, čutim samo globoko žalost, je rekla še ena od delavk. In tu res ni več ničesar dodati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
