Bržkone je visoki gost pričakoval izgrede in si je varoval hrbet. A delavci niso kaki izgredniki, so le preprosti ljudje, mame in očetje, ki skušajo (pre)živeti in so se odzvali kvečjemu skrušeno, potem ko so jih še nedavno prepričevali, kako kakovosten dobavitelj avtomobilski industriji so in da bodo kljub odpuščanjem v preteklosti v podjetju še imeli prihodnost. A saj je po svoje logično: kako neki le bi izvrševalec poslovne politike globalne družbe realno lahko vedel, kakšni so sploh delavci v Sloveniji: poznajo jih namreč izključno po postavkah v bilancah, v katerih se vpisujejo stroški. Pravzaprav je enako ponižujoče - če drži -, da lastnik niti direktorja poprej ni obvestil o nameri zaprtja oziroma da direktor ob napovedi obiska ni mogel slutiti razloga zanj in ga je informacija doletela nepripravljenega.
Seveda nihče ni tako naiven, da ne bi uvidel, kako koronakriza globalno in lokalno pobira vse zajetnejše ekonomske in socialne davke. Seveda v zraku nad podjetji - sploh nad velikimi proizvodnjami, ki so del mednarodnih mrež in prej pogrešljiva - ves čas visi Damoklejev meč. Seveda vemo, kako je slovenski trg majhen in da so številke, merjene globalno in v luči širših napovedi odpuščanj in kalkulacij gigantov, sploh v avtomobilski industriji, neznatne. Seveda so stroški delavcev pri nas v primerjavi z južnimi in vzhodnimi trgi, na katere od nekdaj selijo proizvodne programe, da bi bili bolj donosni, višji. Včasih, tudi v primeru Adienta, so delavcem v Sloveniji priznavali vsaj sposobnosti in znanje, pritrjevali kakovost izdelkov, in ti so kljub pretežno bornim zaslužkom imeli vsaj občutek, da znajo delati, da so vsaj glede na priznano kakovost nekaj vredni in da vendarle prispevajo k poslovnemu uspehu. Direktorji multinacionalk so se sicer vse bolj reducirali na vodje proizvodenj brez posebnih pristojnosti, tudi vsakršno javno komuniciranje jim je bilo dovoljeno le še kot vse bolj nadzirana in obvladovana korporativna komunikacija, v kateri so se trudili sporočati čim manj s čim bolj splošnimi floskulami, ki bi jih praktično lahko uporabil za katerokoli podjetje. In tak tudi je ta odnos, tudi to je že videno: mehaničen, racionalen. Katerokoli podjetje v verigi se lahko vsak hip znajde na seznamu za ugasnitev. A za delavce - številni so tu zaposleni leta, ni jih malo, ki so stari krepko prek 50 let, z načetim zdravjem po zahtevnem delu in niso ne zaposljivi ne za v pokoj - je vse, kar se odvija konkretno in v brezosebnem sistemu še kako osebno.
Realneje od izmuzljivih rešitev je žal, da prva primera ne bosta zadnja
In zdaj so pristali na točki, na katero nas večkrat spomni gospodarski minister Zdravko Počivalšek - pri obrazu krize, ki ni samo zdravstvena, ampak tudi ekonomska. A minister tudi v teh okoliščinah menda ostaja optimist in poudarja, kako se je vlada vedno odzvala na stiske in da bo tudi tokrat pomagala. Menda v primerih Safila in Adienta na gospodarskem ministrstvu že poznajo nadomestne rešitve. Tudi minister za delo Janez Cigler Kralj je izrazil pripravljenost pomagati in niti ob vesti o zaprtju enega največjih koroških zaposlovalcev ni zamudil priložnosti, da bi ponovil, koliko delovnih mest je vlada z interventnimi ukrepi že rešila. Kako točno, s kakšno metodologijo in kriteriji, je sploh merljivo število delovnih mest, ki jih vlada tako uspešno rešuje, bi bilo sicer zanimivo videti. Subvencije so v primeru Safila in Adienta izpuhtele, v hipu, isto kot delovna mesta. Naivno je misliti, da si bo tuji lastnik premislil glede zaprtja samo zato, ker se vključuje domači minister - to bržkone ob izkušnjah iz gospodarstva še posebno dobro ve prav Počivalšek. A zdaj je seveda v vlogi odzivnega politika, ki izraža skrb za ljudi in vsa okolja, sploh periferna.
V Slovenj Gradcu se je v hipu osvežil spomin na Prevent, tako množičnega odpuščanja namreč po Preventu v koroški regiji ni bilo. Napovedi, da bo vlada v nekakšni mesijanski vlogi, opisi ugodnih razmer na trgu dela in pričakovanje, da bi lahko nenadoma kar za vse poskrbelo Gorenje, so morda za uteho, a bolj spremenljive in izmuzljive kot ne. Realneje je žal, da prva primera ne bosta zadnja in da se kriza ni še niti začela, ampak šele nastavlja svoje domine.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
