Na Pogledih je insajderka avtomobilske industrije Suzana Filipančič, podpredsednica uprave za strateške prevzeme v koncernu Grammer AG v Nemčiji, tisti dan zapisala: "Ko poskušamo odgovoriti na vprašanje, čemu in kam odhajajo investitorji iz Slovenije, se je dobro vprašati, kakšni so bili motivi, da so pred leti, desetletji sploh prišli k nam." Počivalšek in Cigler Kralj sta v Slovenj Gradec šla gasit požar slab teden po tem, ko je kot strela udarilo, da ameriški lastnik Adienta do konca leta zapira proizvodnjo. Ob službo bo 430 ljudi. Na hitro sta se zgostili dve napovedi socialnih bomb; le malo pred Adientom se je trpka resnica o koncu izkazala za ormoški Safilo in s tem več kot 550 delovnih mest. Podjetji s tujimi lastniki sta lani skupaj pobrali krepko čez milijon evrov subvencij za ohranjanje delovnih mest.
Oba dogodka nista več zlovešča slutnja, temveč le stopnjujoče zanesljiva napoved, da bo s postopnim ugašanjem epidemije in umikanjem ukrepov države naraščal val gospodarske in socialne krize. Kar zahtevni čas ponovno razkriva - zelo nazorno tudi z Adientom in Safilom ali pa že prej Boxmarkove selitve proizvodnje v države s cenejšo delovno silo -, je vprašanje kompetentnosti vodenja in primernosti strategije slovenske gospodarske politike. Počivalšek je že pravi človek za to, da odgovarja, saj je na čelu gospodarskega resorja v različnih vladah že od leta 2014. Eno je vprašanje, ki ga odpira Filipančičeva, in sicer vstopnih in izstopnih pogojev na trgu, druga plat pa je v mnogih primerih očitno dejstvo, da so bile (pre)mnoge tuje investicije v Slovenijo povezane z vzpostavitvijo obratov, ki so v globalnih proizvodnih in distribucijskih verigah pogrešljivi oziroma jih je (naj)lažje odrezati, pogrešiti in/ali zamenjati za (še) cenejše. Niso razvojni dobavitelji z višjo dodano vrednostjo skratka. Kalkulacije glede njihovega (ne)obstoja so zato po hladno kapitalističnih načelih reducirane na čisto računovodstvo stroškov, saj so zgolj produkcijske enote brez razvojne funkcije in druge strateške teže. Poglejmo tudi primer Magne v Hočah: prva večja destrukcija na trgu je obrat, ki je bil bogato podprt z državno pomočjo in ki naj bi še vedno v perspektivi prinesel poleg lakirnice tudi proizvodnjo in celo razvojni center, začasno zamrznila. Ni presenečenje, da virusni šok, ki je nastopil lani pomladi, ni stvari vrgel s tečajev hipno, takoj, ampak so predvsem globalni igralci, začasno pomirjeni z državnimi subvencijami in drugimi intervencijami na trg, pridobili čas, da so počakali, kaj bodo izrisali trendi oziroma kako se bodo na novo uravnale ravni povpraševanja. Nato so v miru prekalkulirali, kaj to pomeni v naslednjih petletnih ciklih, in brezkompromisno sprejemajo odločitve.
Slabih obetov za gospodarstvo z ranljivo strukturo ni konec
Koliko ima Slovenija danes končnih blagovnih znamk, iz koliko gospodarskih družb z izkazano visoko konkurenčnostjo na globalnih trgih smo znali narediti svetovne plejerje najvišjega ranga? Kakšne naložbe je načrtno podpirala in pospeševala gospodarska politika? Koliko ta sploh obstaja? Slabih obetov za gospodarstvo z ranljivo strukturo, kot se kaže v primerih Safila in Adienta, ni konec. V naslednjih letih je zelo verjetno, da bodo bolj na udaru tudi energetsko intenzivne panoge, kot je denimo kovinskopredelovalna industrija, ki ima pri nas pomemben delež BDP. Dražijo se energenti, prav tako ogljični kuponi, s postpandemičnimi načrti se bo stopnjeval pritisk na prestrukturiranje v sozvočju z zelenimi politikami. To je pravilno, a nismo prepričani, da se tega pri nas odločevalci zavedajo. In ne bomo gasili požarov, ko se bodo podjetja že znašla pred izjemnimi stroškovimi izzivi. Kar poslušamo od Počivalška že leta, je ključna stava turizem. Strinjamo se, da ima ta za Slovenijo pomemben potencial. A velja poudariti, da slovenskega gospodarstva ne bo rešil niti ga naredil bolj robustnega. Turizem v majhni državi, kot je Slovenija, poganjajo predvsem tuji gostje, njihova potrošnja, dodana vrednost na zaposlenega, pa je v panogi bistveno nižja od povprečja, s čimer je limitirana tudi profitabilnost.
Razprava o načrtu za okrevanje bi v resnici morala biti namenjena tudi temeljitemu premisleku gospodarske politike, ki se bi se morala usmeriti na sistemsko podporo dejavnostim, ki so boljše, višje učvrščene v globalne tokove, imajo razvojno-razvijalni moment, s tem višjo dodano vrednost in so v gospodarskih odnosih veliko bolj nepogrešljive. Če si prikličemo v spomin iztočnice Filipančičeve: ponovno bi morali definirati, kdo so investitorji, ki jih pri nas želimo, kako jih bomo vabili in podprli, pa tudi s kakšnimi vstopnimi in izstopnimi ovirami bomo ščitili naše interese. Ob silnem hrupu in proslavi, da smo naposled dobili Ikeo v Ljubljano, sta šli zaprtji dveh tovarn in s tem povezane strateške dileme mimo marsikoga bolj neopazno. Da sploh ne omenjamo tišine, v kateri že propadajo in še bodo mali podjetniki, espeji in tako dalje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
