Srebrenica tudi 24 let po genocidu ni kraj miru. Ni kraj kesanja, soočenja z resnico, priznanja krivde in kraj sprave. Je še vedno predvsem kraj neizmerne bolečine. Tistih, ki jim je uspelo preživeti in ki objokujejo svoje najdražje. Tistih, ki še vedno iščejo posmrtne ostanke svojih sinov, mož, bratov, očetov, da bi jih dostojno pokopali. Tistih, ki se vsakodnevno na ulicah srečujejo s krvniki in s tistimi, ki niso imeli poguma, da bi priznali dejanja, ki jo jih zagrešili bodisi sami bodisi so jih pripadniki njihovega naroda. Tudi zato se v Srebrenici, kraju, kjer se je pisala ena najtemnejših strani zgodovine, vojna še ni končala. Samo vodi se z drugimi sredstvi, kot se je tedaj, krvavega julija 1995, ko je pod naboji pripadnikov srbske vojske zadnjič zrak vdihnilo več kot 8000 odraslih bošnjaških moških in mladeničev.
K zadnjemu počitku še 33 žrtev
V spominskem centru Potočari so pokopani posmrtni ostanki 6610 žrtev srebreniškega genocida, v katerem naj bi bilo ubitih 8372 ljudi, vendar posmrtne ostanke približno 1000 ljudi še vedno niso našli. A Suljo Čakanović, preživeli genocida, teh številk ne priznava. “Nikoli ne bom pristal na to cifro, saj so preštevilne družine, kjer ni preživel nihče in tako tudi nihče ni imel možnosti, da bi prijavil izginule.” Tako kot vsakega 11. julija bo tudi tokrat v Potočarih pogrebna slovesnost, na kateri bodo svojci pokopali posmrtne ostanke še 33 žrtev. Od teh je imel najmlajši ob smrti 16 let, najstarejši 82 let.
Travnik krvavih trupel
"Pobili nas bodo, mi je prišepnil bratranec, ki je bil ob meni, ko smo morali s prevezami čez oči poskakati s kamionov. V tistem trenutku so začeli padati streli. Vrgel sem se na tla, moj bratranec, ki je bil zadet, je padel čez mene in je po nekaj minutah umrl. Čez čas, ko so videli, da jih je nekaj preživelo, so vsakemu pognali še eno kroglo v glavo. Tudi takrat so me zgrešili, dovažanje novih ujetnikov in streljanje pa se je nadaljevalo še ure. Sam sem od strahu in groze padel v nezavest. Sredi noči me je prebudil dež. Ko mi je uspelo vstati in je mesec obsijal travnik, sem pred sabo zagledal polje trupel. Plaziti sem se moral čeznje po spolzki, že strjeni krvi. Skupaj s še enim sotrpinom nama je uspelo pobegniti. Najhujše mi je bilo, da dvema ranjenima nisva mogla pomagati, saj bi nas prej ali slej ujeli," se spominja Mevludin, ki pravi, da ne mine noč, da v nočnih morah ne bi podoživljal teh dogodkov. V tistih krvavih srebreniških dneh je Mevludin poleg očeta in brata izgubil tudi številne sorodnike.
Suljo Čakanović, v maršu smrti je izgubil brata, ki je bil, potem ko sta v rani mladosti ostala brez očeta, ne le brat temveč tudi glava družine, svojo osebno zgodbo nerad pogreva. "Vem, da bom to noč in vse naslednje dni imel težave tako v spanju kot sicer, zato samo upam, da bo čim prej minilo in da bo od 20. julija moj spanec mirnejši," pojasni 53-letni Suljo, ki je skupaj z Mevludinom v začetku tedna na povabilo zavodov Averroes in Pogreb ni tabu pripotoval v Ljubljano, da bi spomnil na srebreniški genocid. "Tu sva, da izpolniva svojo dolžnost do žrtev, da s svojim pričanjem opominjava ljudi na te dogodke z željo, da se to nikomur več ne bi ponovilo."
Oba vsakoletne julijske dni opisujeta kot najtežje v letu. "Vsako leto je težje. Lani sem, ko so na dženazi (pogrebna slovesnost) 11. julija v Potočarih (spominski center, kjer vsako leto na ta dan pokopljejo žrtve, katerih pogrebne ostanke so našli in identificirali) zaigrali Srebreniški inferno, izgubil zavest, saj me kar duši, ko vidim tisto nepregledno polje belih nagrobnikov in preživele, ki objokujejo svoje najdražje."
"Mevludin ima srečo, da ne živi v Srebrenici, jaz imam to nesrečo, da živim v neposredni bližini spominskega centra. Vsako jutro, ko se zbudim, skozi okno najprej ugledam nagrobnike. Nekako sem se naučil živeti s tem. Vztrajam zaradi nekakšne bosanske trme in s tem vsem, ki nas, Bošnjakov, ne želijo videti v Srebrenici, dokazujem, da me ne bodo zlomili. S svojo prisotnostjo jih želim ves čas opominjati na to, kaj se je zgodilo na tukajšnjih tleh." Suljo, ki kot medicinski delavec skrbi za oskrbo pri vsakoletnem tridnevnem maršu miru, na katerega se udeleženci odpravijo v spomin na vse, ki so med maršem smrti padli na poti od Srebrenice do Nezuka pri Tuzli, pravi, da je zanj in za vse Srebreničane še težje 12. julija. "Jaz temu pravim dan potem, ko Bošnjaki v Podrinju ostanemo sami z vsemi težavami, ki jih imamo kot prebivalci Republike srbske, diskriminirani in pozabljeni od vseh."
Preživeli lahko le bridko ugotovimo, da smo pozabljeni od Federacije, ker živimo v Republiki srbski, v tej entiteti pa nismo zaželeni, ker smo Bošnjaki
Prepuščeni sami se in bolečini
Tudi zaradi tega, se pridruži Mevludin, imamo na tisoče mladićev, ki se svobodno sprehajajo po ulicah in ki nas sovražijo. "Ne želijo si sobivanja z nami. Celo več, vojnim zločincem postavljajo spomenike in po njih imenujejo ulice."
Mevludin, ki je pred vojno kmetoval na domačiji v vasi Lehovići pri Srebrenici, ne živi več v Podrinju. Z materjo in sinom se je naselil v Ilijašu pri Sarajevu. O vrnitvi ne razmišlja. Prepričan je, da mu sedanji srebreniški župan iz srbskih vrst Mladen Grujičić ne bi dovolil obnoviti hiše, poleg tega ocenjuje, da bi ga prej ali slej ubili. "Moja pričanja na mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu proti Ratku Mladiću, Radovanu Karadžiću, Ljubiši Beari, Radoslavu Krstiću, Vujadinu Popoviću, Momirju Nikoliću in Zdravu Tolimirju (vsi so bili visoki vojaški častniki vojske Republike srbske) so pomembno prispevali h kazni, ki jim je bila izrečena, zato sem jim kost v grlu," razlaga Mevludin, ki je razočaran tudi nad Federacijo, ki zanj kot preživelega v genocidu ni naredila nič. "Niti bosanske marke ne dobim od države. Nikogar ne zanima, ali imam kaj jesti. Ko si poskušam izboriti kakšno pravico, pa me pošiljajo od vrat do vrat. Nihče ni za nič odgovoren," razlaga Mevludin, ki je tako prepuščen lastni iznajdljivosti.
"Čeprav vsi preživeli trpimo za posledicami posttravmatskega sindroma, nimamo časa, da bi se s tem ukvarjali. Moja osebna tragedija je velika, a Mevludinova je še večja in ni prav, da država ne poskrbi za ljudi, kot je on. Zato lahko preživeli le bridko ugotovimo, da smo pozabljeni od Federacije, ker živimo v Republiki srbski, v tej entiteti pa nismo zaželeni, ker smo Bošnjaki. In tako se vrtimo v brezizhodnem krogu. Borimo se za obstanek na tem območju," doda Suljo, ki se je z družino vrnil v Srebrenico leta 2000. Kot zdravstvenemu delavcu so mu celo omogočili vrnitev na nekdanje delovno mesto v srebreniški zdravstveni dom. A tudi Suljo občuti spremembe, ki so prišle leta 2016, ko je županovanje prevzel Srb Mladen Grujičić.
"Po povratku sem prevzel mobilno ambulanto, s katero ljudem, ki živijo v odročnih vaseh, tudi 60 kilometrov oddaljenih od Srebrenice, omogočam osnovne zdravstvene storitve. A če sem v času županovanja Bošnjaka za to lahko uporabljal službeni avtomobil, se zdaj moram voziti z lastnim avtomobilom," razlaga Suljo, ki tudi sicer na srbski strani ne vidi želje po sobivanju.
"V Srebrenici je situacija črno-bela. Ve se, kam zahajajo Srbi in kam zahajajo Bošnjaki. Malo je skupnih projektov in še te bi Srbi radi uničili. Naj navedem samo dva primera; imeli smo KUD Vasa Jovanovića, ki je bil multietničen, a so ga oni iz nekega razloga uničili, saj so svoje otroke odpeljali v kulturno društvo v okviru pravoslavne cerkve. Tudi v Nogometnem klubu Guber skorajda ni več bošnjaškega otroka. Nimamo občutka, da bi si bosanski Srbi želeli sobivanja, saj izvajajo segregacijo in v tem duhu vzgajajo svoje otroke."
Ukrepov za ublažitev genocida ni
Ob tem Suljo opozarja, da doslej niso bili sprejeti nikakršni ukrepi, s katerimi bi poskušali ublažiti posledice genocida. Poleg nujnega sprejetja zakona o negiranju genocida bi bilo treba preživelim žrtvam genocida omogočiti pogoje za vrnitev k predvojnim ognjiščem, kjer bi lahko uživali tudi vse državljanske pravice. Pomembno je tudi, našteva Suljo, da nam povedo, kje so vsa množična grobišča, da bi našli in pokopali svoje najdražje. "Moji materi nič ne pomeni, če je mednarodna skupnost ugotovila, da je bil v Srebrenici storjen genocid, če pa je umrla, ne da bi pokopala posmrtne ostanke svojega sina," pravi Suljo, ki na seznam potrebnih ukrepov uvršča tudi materialno odškodnino. "Ni dovolj, da ljudje dobijo denar za obnovo hiš, treba je obnoviti tudi družbeno in komunalno infrastrukturo, ki je bila med vojno v Srebrenici povsem uničena. Veliko denarja je bilo namenjenega za obnovo, a ga je v Srebrenico in k ljudem prišel le manjši del," pojasni Suljo. Ko ga pobaram, kam je šel ta denar, odvrne v prispodobi, ki veliko pove: "Pot tega denarja je bila daljša od svilne poti in pri vsakem ovinku so bili določeni filtri, ki so vsoto denarja le manjšali."
Tudi zato Bošnjaki v Srebrenici bijejo boj preživetja ter bolj ali manj osamljeno ječijo v svoji bolečini. Moralna dolžnost vsakega od nas, ki lahko prispevamo k temu, pa je, da se Srebrenica in resnica o njej ne pozabi. K temu nas obvezuje vsak nagrobnik v Potočarih kot dokaz poraza človečnosti.
