Pri Romanu Leljaku: Volitve v tri srca krasna

Avtor teksta prihajam iz Gornje Radgone. Sosednjega kraja Radenec. Pred tem celo Slatine Radenec. V tistih časih moje osnovne in srednje šole so bili Radenci tako rekoč mondeno zdravilišče s popularno Radensko na čelu. Kot je pisal moj hrvaški kolega Boris Dežulović. Če si v onih časih, recimo v Splitu, hotel kupiti slatino oziroma kislo vodo, si preprosto zahteval radensko. In so popolnoma razumeli in te šele nato vprašali, ali jamnico ali knjaza miloša.

​Kolcanje po stari slavi

Radenci so bili v senci številnih domačih in tujih turistov tudi pojem nekega brezskrbnega, letoviškega, boemskega, celo intelektualnega šlifa. Imeli so slavne goste, denimo južnoafriškega zvezdniškega kardiologa Christiaana Barnarda, ki je pred dobrega pol stoletja prvi uspešno presadil srce. V Ljubljanskem domu je prespal maršal Tito, ko je med Radgonama odprl Most prijateljstva. Prirejali so jugoslovanski jazz festival, slovensko popevko in festival komorne glasbe 20. stoletja. Je bil neki kisli vic, da če bi rad v Gornji Radgoni naučil otroka knjižni jezik, ga vpiši v vrtec v Radence. Naučil se bo sicer prekmursko, ker je v Radencih delo našlo toliko Prekmurcev, a bo vsaj knjižni jezik. Kajti v Sloveniji je, če zanemarimo manjšine, poleg slovenščine edini knjižni jezik še prekmurščina. Danes se bojim, da starši iz Radenec in Gornje Radgone deco vpisujejo v vrtec čez Muro, ker je ta tam trikrat cenejši. Pa še resnični tuji jezik, ki jim bo kasneje pri iskanju službe prišel še kako prav, se bodo igraje naučili. Namreč avstrijščino - pardon, to ni knjižni jezik - torej nemščino.
Če smo mi v Radgoni in okolici tolkli janževce, so naši vrstniki v Radencih že okušali prepovedane in še slajše opojne substance, denimo marijojohano ali kako so ji že rekli. Zvijali so skratka ginterje, po pisatelju Grassu. Mi v Radgoni pa smo ostajali pri janževcu. Kasneje je zadeva malo ušla iz rok, pa so v Radencih preizkušali zadevanje tudi že intravenozno. A v Gornji Radgoni je v senci kmetijskega sejma še kar vladal janževec. Največkrat v metrih špricarjev z mehurčki treh src iz sosednjih Radenec.
A slava Radencev je v zadnjih desetletjih nekako prešla. Kot bi potonila v črno Muro. Radenci, ki so nekoč po Pomurju postavljali nove in nove terme, v Banovcih, v Moravcih, v Lendavi, so izkusili, da je zdravilišče prišlo v roke Savi, "prijateljski prevzem" mineralne vode pa so v imenu nacionalnega interesa opravili podjetni pivovarji iz Laškega. Da bi zdaj bila Radenska v rokah češke Kofole. Medtem se je vlekel in vlekel denacionalizacijski postopek, in nekoč prestižne vile okoli hotela Radin so tiho propadale ter se sesuvale vase, za nameček je ena še pogorela. Pred tem je park s slovitimi mukiji, kot se tam kliče veveričke, opustošila naravna nesreča, ko je vihar ali kar tornado iz njega izruval mogočna drevesa in naredil tako rekoč puščavo. Nekje od zdravilišča proti centru pa je vsa ta leta rjavel in propadal letni bazen, ki je videti, kot da ga je skopala kakšna zaostala bomba iz druge svetovne vojne, če ne že iz vojne za Slovenijo, ki je v teh krajih, zahtevala kar veliko žrtev. In občinskim velmožem se še do danes ni uspelo zmeniti, kaj z razvalino storiti. Medtem si je polovica občanov v obupu službo poiskala čez Muro v sosednji Avstriji, čast in slava in prestiž zdraviliških ter slatinskih Radenec pa so tiho, a vztrajno tonili vse globlje.

In odjekne novica

Dokler ni na zadnjih slovenskih lokalnih volitvah odjeknila novica, da ne rečem vest, da je v drugem krogu občinskih volitev v Radencih zmagal - nihče drug kot Roman Leljak. Kot je napisala kolegica Norma Bale, je vukojebina pristala na naslovnicah. Za one v osrednji Sloveniji je najbližji prevod narečne besede v prejšnjem podredju nemara volkofuklja. Leljak je človek, ki je v nekoliko drugačnih kombinacijah zadnja desetletja že polnil naslovnice in najbolj gledane ter poslušane čase slovenskih medijev. V osemdesetih letih je namreč služboval v organih varnosti bivše JLA, pri zloglasni kontraobveščevalni službi KOS. Pa so ga aretirali nekaj dni prej kot znamenito četverico, Janšo, Borštnerja, Tasića, Zavrla. Uradno je 14 mesecev zaporne kazni dobil, ker naj bi bil zlorabil metode in sredstva v vojaški varnostni službi oziroma ker naj bi bil, kako preprosto, vojakom iz pisem jemal denar. Ko je kazen odslužil, je javnost šokiral s knjigo Sam proti njim, namreč on sam zoper silne komunistične tajne službe. S to knjigo in še dvema o povojnih pobojih domobrancev in drugih je stopil na sprva sila uspešno podjetniško pot.

Seveda ni ustaš

Romana Leljaka sem torej poklical, da mi razloži skrivnost svoje krasne izvolitve za župana Radenec med sedmimi kandidati. Dobila sva se v Šratovcih, na meji z radgonsko občino, ker je zadnji hip zamenjal lokacijo najinega sestanka. Ni pa ga motilo, ko sem rekel, da bom pogovor snemal. Nenavadno za nekoga, ki mu je zgodovina hobi in tržna niša, mi je Leljak že vnaprej dal vedeti, da se o zgodovini ne bo pogovarjal. Vendar mi je najprej očital prav to, češ, kako o njem po izvolitvi pišejo mediji: "Tudi Večer. V Totem listu ste celo napisali, da se v Radencih zdaj pozdravljamo Za dom spremni." "No," sem zinil, "Toti list je humorističen list, sicer pa se strinjam. Pozdrav bi se moral glasiti Za Dob spremni," sem mu prodal zadnjo finto z družabnih omrežij, na katerih tako ali tako po volitvah v Radencih poteka ne boj, mesarsko klanje. In Roman se je nasmejal. Led je bil prebit. Jel je razlagati. Za začetek, zakaj ne bo profesionalni župan: "Izvoljeni župan se lahko po svoji volji odloči za zaposlitev ali pa zgolj za nagrado. Neprofesionalni župan bom, ker nočem, da bi s plačo reševal svoje probleme iz preteklosti. Nagrada pa je večja od povprečne plače v Sloveniji. Z lahkoto bi jo podaril osnovnim šolam v občini. Ostal bom torej kulturni delavec, kjer sem v razvidu pisateljev, in se bom še naprej preživljal tako kot zadnjih 15 let, s pisanjem knjig in režiranjem filmov."

Radenci ne bodo Jasenovac

Skratka, samo zlobni jeziki lahko natolcujejo, da Leljak iz Jasenovca dela letovišče in da bo iz Radenec naredil Jasenovac. Ne, Leljak se je volivcem že prikupil z darežljivostjo. Po občini in širše se je vozil, kot mi je zatrdil, s prijateljevo premijsko električno teslo, a ob tem delil denar gasilskim društvom, na dobrodelni prireditvi je špricar plačal kar s stotakom. Od kod denar, nisem izvedel, le navrgel je, da honorarji za knjige in filme, "saj veš", niso tako veliki. V Radence je pripeljal otroška nogometna kluba Partizan in Crvena zvezda ter mimogrede obljubil, da utegneta kdaj priti še Barcelona ali Real. "Radence želim vrniti na turistični zemljevid. Za razvoj turizma moramo uloviti še zadnji vlak z evropskimi sredstvi. Občina v 27 letih namreč doslej ni izpeljala niti enega samostojnega turističnega projekta, zmeraj le v španoviji s kom drugim. Zadnjih osem let so občinski proračun zmeraj porabili, a niso čisto nič gradili. Imamo prihodnost, občina zavoljo neambicioznosti ni zadolžena. Skupaj z okoliškimi občinami kanimo med Grabonošem in Okoslavci zgraditi logistični center, nekaj takega, kot vidimo na južni vpadnici v avstrijski Gradec. Avtocesta je že tam, naš center pa bi služil kar štirimi državam in bi priskrbel nova delovna mesta. Z okrajnim glavarjem Alexandrom Majcanom v avstrijski Radgoni se dogovarjamo, da bi čez Muro znova zgradili železniški most, ki so ga porušili Nemci med umikom leta 1945 ..." "Z Avstrijci," ga prekinem, in če sem že z Noričkega Vrha - torej iz dela, ki je že del Gornje Radgone -, noro vprašam: "Pa ti sploh lahko greš v Avstrijo?" "Zakaj pa ne? Nisem mogel v Avstralijo, a od sredine meseca lahko grem, saj sem se pritožil na avstralsko ministrstvo za migracije in dokazal, da nisem v kazenskem postopku." "Kdo pa ti je nagajal?" "Mislim, da krog uslužbencev, nekoč zaposlenih na radenski občini," odgovori. Bo torej v občinski upravi napravil čistko? "Ne, imamo sicer zakon o javnih uslužbencih, kakršnega imamo, in imam pomisleke. Toda ne, z javnim razpisom bomo dobili direktorja občinske uprave, ker je sedanji v dolgem bolniškem staležu, nekaj sprememb bo za nekatera delovna mesta, vendar z istimi zaposlenimi, pa še eno novo delovno mesto bomo ustvarili za pridobivanje evropskega denarja."
Leljak namerava tudi ustaviti prodajo doma za starejše, katerega polovična lastnica je občina in bi za svoj delež dobila 800 tisoč evrov, ker da je postopek prodaje nezakonit. "Niso imeli podatka, da ima dom že koncesijo za naslednjih 40 let za vse sobe. To pomeni vsaj deset milijonov evrov vrednosti. Znesek za prodajo je torej bistveno premajhen." Leljak tako kot stara in nova županja Ljutomera Olga Karba oporeka javnemu vodovodu Prlekija: "Naša infrastruktura je trikrat cenejša kot pri drugih občinah, za vodo pa naj bi plačevali enako, da bo tam 60 ljudi imelo zagotovljene plače po tri ali celo štiri tisoč evrov. Zavoljo tega občanom obljubljam nižje položnice za vodarino, ker bo občina, kot je običajno, sama določala ceno vodarine. Še to, Ekos iz Radenske je komunalne storitve prodal zasebni firmi SIM, d.o.o., ki pa nikoli ni imelo koncesije za vodo. Na tožilstvu je celo zoper podjetje tožba, a tožilstvo še ni ukrepalo."
Kakor, kot pravi Leljak, na pristojnem ministrstvu ni bilo zanimanja za avstrijski dokument iz leta 1964, ki ga je sam odkril, v zvezi z denacionalizacijskim postopkom za zdravilišče in Radensko družini Šarić. "Po tem dokumentu so Šarići v Avstriji dobili 1,700.000 šilingov odškodnine za nacionalizirano premoženje. Ta je bila po zakonu zmanjšana za vojno škodo. Vem, da so zavoljo nezainteresiranosti ministrstva nekateri že dobili dvojno odškodnino: v Avstriji, nato pa še v Sloveniji. Denimo mariborski Hutter. Vendar sem se že dobil z Šarićevim vnukom v ZDA. Denacionalizacijski postopek, kot je znano, še ni končan, toda z vnukom sem se zmenil, da bo občina ključne objekte dobila v upravljanje, da bodo spet takšni, kot so bili."

Vsevprek skregani

Krasni novi svet, ki pa se Leljakovemu protikandidatu, poražencu v drugem krogu Emilu Šmidu z liste Socialnih demokratov, ne prikazuje tako. Šmid je, mora priznati avtor teh vrstic, njegov sosošolec iz Gornje Radgone. Sicer že skoraj 30 let živi v Rihtarovcih, nižinski vasici vzhodno od Radenec. "Izgubil sem za 143 glasov. V dveh volilnih okrožjih je ob skoraj 58-odstotni udeležbi v drugem krogu zame glasovalo 1189 ljudi, za Leljaka pa 1332. Predvsem Kapela je bila zanj, ker je tam obnovil družinsko posestvo in naredil priljubljeni Kapelski hram, streljaj od propadle, nekoč pa znamenite okrogle kleti VG Kapela. Na Kapeli sem zapustil soočenje z Leljakom, ker so me občani, kakšnih 60 jih je bilo v dvorani, napadli, zakaj da provociram. Sem namreč vprašal, kako neki bo moj protikandidat, ki je rekel, da otroci v osnovni šoli ne smejo biti lačni in bo zanje plačal iz lastnega žepa, to storil, če pa je v osebnem stečaju. So me nagnali, ker so mi očitali, kaj me briga, komu in kako bo dal, in da naj nič več ne govorim. Pa sem šel in še kakšnih 20 podpornikov z mano." Šmid se tudi pritoži, da so njegove predvolilne plakate potrgali, in doda, da mu je zmago pomagala odnesti tudi njegova lastna stranka. Tik pred volitvami so SD v parlamentu zavrnili dohodninsko olajšavo za čezmejne delavce v Avstriji. "Veš, koliko ljudi tukaj dela čez mejo? Tudi oba moja sinova. Ampak onadva razumeta, da nas v stranki niso poslušali."

Dolge sence starega režima

Šmida mnogi zavoljo članstva v SD, pa čeprav so se bivši komunisti raztepli po vseh strankah, vidijo kot komunistično kontinuiteto. Poraženec poleg vprašanja dohodnine za gostujoče slovenske delavce, izpostavlja tudi že omenjeni "nasilni prevzem", kot je sicer rekel Leljak, Radenske prek Laškega. "Tedaj je to kot nacionalni interes zagovarjal predsednik države Milan Kučan, predsednik državnega zbora je bil še en bivši komunist, nekoč direktor v Radencih in tudi Prekmurec Feri Horvat, Herbert Šefer, še tretji Prekmurec, pa je bil tedaj župan Radencev," opozori Šmid na dolgi resentiment vsaj polovice svojih občanov do bivšega režima. Da so vsi v tej zgodbi Prekmurci, bi ne samo Prleke zlahka prepričalo o teoriji zarote. "In ti, menda kristjani, so zavoljo tega pozabili na deset zapovedi, tudi na ne kradi in ne laži, ter so volili, kot so volili. Globoko sem še razočaran nad nekaterimi domačimi podjetniki in celo državnimi uslužbenci, ki so se pustili zavesti ali morda tudi prodati pri teh volitvah." No, zlobni jeziki v Radencih znajo povedati tudi, da je k porazu Šmida pripomoglo njegovo domnevno prepričanje, da si bo z župansko plačo na stara leta občutno povišal penzijo. Kdo pa si je ne bi hotel? Aja, Leljak!
Sicer če zdaj vsaj po Radencih domačine vprašate, zakaj so volili Leljaka, vam bodo vsi po vrsti zatrjevali, da ga oni že niso. Človek, ki se je tega že naveličal poslušati, je klical Šmida, naj vendar zahteva ponovno štejte glasov, ker je očitno prišlo do "švinglanja". Sam sem o volitvah spraševal domačine na Kapeli. Tam, v gričih, niso imeli težav s priznanjem, da so navdušeni volili za Leljaka. "Kaj lopov? Janković v Ljubljani je še stokrat hujši lopov! Ampak naš je za svoje grehe že odsedel, Janković pa ni bil v zaporu niti en dan!" je bil samo eden od tipičnih odgovorov. Slišalo se je kot odmev z ravni visoke državne politike, kjer tako ali tako operirajo samo še z žaljivkami in psovkami, v provinci pa ima to realne učinke.