Ta primer nas, vsaj začasno, utrjuje v veri, da je državljanska pobuda smiselna, zlasti če jo vodijo mladi – hitri, okretni, usposobljeni in pogumni. Vladni polom se v tem primeru začne z neokusnim (tudi zato, ker je tako očitno lažljivo) obtoževanjem revnih, da so koristoljubni, nagnjeni h goljufanju in leni. Gre za vulgarizacijo priljubljene teme katoliških, protestantskih in pravoslavnih pridig, ki so v osnovnih oblikah nastale v 19. stoletju, v pogojih primarnega kapitalizma: revne, predvsem delavce na poljih ali v tovarni, pozivajo k skromnemu življenju in spoštovanju krščanske etike, zlasti k pokornosti, sprijaznjenju z usodo, negovanju patriarhalne družine in očetove avtoritete, čistosti in vzdržljivosti, medtem ko zavist prikazujejo kot hud greh. Vsi ti nasveti temeljijo na fatalizmu: taka je pač usoda revežev in pika. Sprememba ni mogoča in tudi ni nikoli omenjena. Pozneje je kapitalizem za najbolj verne in neumne skvačkal še nekaj pravljic o tem, da se lahko posameznik povzpne sam, da ima vsakdo to možnost na neskončno svobodnem trgu, če je le sposoben. Z drugimi besedami, ostali revni preprosto niso sposobni in si zato zaslužijo svoje bedno životarjenje. Mislili smo, da bo teh neumnosti po vseh revolucijah ter tolikem času in izkušnjah vendarle konec, vendar še vedno delujejo. Na Nova24TV nesposobni nevednež Mitja Iršič enkrat na teden spregovori o prednostih in lepotah kapitalizma: dobro, tega dejansko nikomur ni treba brati. Toda ko vodilni funkcionar državne banke začne kar na državni televiziji pljuvati po revnih, ki jim ne bi smeli dajati kreditov, bi morali zazvoniti vsi alarmi, tudi v glavi predsednika vlade. Kaj nam Boštjan Vasle, ves besen, sporoča? Svojo noro odločitev, da bodo morale banke močno omejiti možnost odobravanja posojil, in sicer na podlagi z ničemer dokazane domneve, da revni posojil množično ne bodo sposobni poplačati. V njegovih besedah se skriva toliko nedopustnega in skoraj kriminalnega prezira in poniževanja večjega dela prebivalstva, da bi moral Boštjan Vasle čim prej pobrati vse svoje stvari in ves denar, ki mu ga dajemo mi, revni, ter pod plaščem noči tiho izginiti iz centralne banke in življenja državljanov. Prvič, kreditiranje je osnovni posel bank, in to z denarjem, ki ga hranimo pri njih, ob tem pa tudi denar za svoje opravljeno delo lahko in smemo prejemati samo preko njih. Mi tvegamo, ko svoj denar prepuščamo banki, banka tvega, ko daje posojila. Banke lahko bankrotirajo, mi lahko umremo. Nič posebej zapletenega, vse je tu skrajno preprosto. Drugič, Vasletova domneva je, da revni ne znajo računati in da so preveč neumni, da bi si finančno opomogli, torej da je mogoče od odobravanja kreditov pričakovati samo škodo za tiste, ki po zakonu razpolagajo z vsem našim denarjem. Iz tega spet izhaja, da je treba revnim, ki so sicer po nekih univerzalnih zakonih, natančneje, po nekem verovanju, nesposobni in neumni, ukiniti vse nepotrebne privilegije, kot sta recimo zdravstvo in šolanje, ker to pomeni razsipavanje z denarjem: revni po tem prepričanju nimajo nobenih potreb, ki bi zahtevale zadovoljitev – kaj bodo njim nov hladilnik, avto, pralni stroj, dopust, zimska obutev in obleka za štiri otroke? Čim manj bo zadovoljevanja potreb, tem manj bo samih revežev, to je vsaj jasna formula bančnega ljudožerskega fikusa. Tretjič, nedopustna je ideja, da revni lahko izboljšajo svoj položaj, s krediti ali kako drugače, ker tako ali tako ni nobene možnosti, da bi jim lahko šlo bolje, torej je logično, da zanje ne bi smeli zapravljati sredstev – niti tistih, ki jih prispevajo oni sami.
Dajte, no, reveži, dvignite se še enkrat, dajte evro ali dva, pomagajte vladi, da izplava iz te grozljive finančne luknje
Čim manj bo zadovoljevanja potreb, tem manj bo samih revežev, to je vsaj jasna formula bančnega ljudožerskega fikusa