Malo je tistih, ki jih v decembru ne bi preganjale misli o prazničnih darilih, obnje se seveda prilepijo še tiste, tleče, kaj vse bi si sami želeli (tudi potrebovali?) novega v novem letu. Prvo stanovanjce, novo kuhinjo, streho, hibridnega enoprostorca? Pa je premalo prihrankov, ker ob bogati ponudbi trgovcev sproti izpuhtijo za čudežne kuhinjske pomočnike, športne rekvizite ali počitnice? Nobene panike. Katerikoli TV-program izbereš, ne moreš spregledati: banke so tu, po krizi, dokapitalizacijah in prenosu nekaterih prejšnjih slabih kreditov na slabo banko so si opomogle, imajo še prost kreditni potencial, do 30 ali 35 tisoč evrov posojila uredijo takoj, tudi nekomitentom, če le po dohodkih presodijo, da bo denar prišel nazaj. Denar je treba plasirati, drugače v bankah ni obresti in bo premalo dobička. Prijazna decembrska zapeljivost. V kakšnem primeru lahko tudi nevarna.
Marsikatere kalvarije posameznikov, ki jim je zadnja recesija požrla ali močno znižala redne prihodke in so težko odplačevali posojila (nekateri pa celo izgubili hiše), sicer ne poznamo, a grenke izkušnje, še vedno dovolj sveže, pustijo sledi. Da se lahko v petih ali desetih letih marsikaj spremeni, kaže tudi saga o kreditih v švicarskih frankih, ki se zdaj piše na slovenskih sodiščih. Nekateri so se odločili za tak kredit, ker je bil ob najemu cenejši kot evrski, drugi, ker potrebne ali želene vsote z evrskim glede na kreditno sposobnost ne bi dobili. Malokdo pa je, opozorilom centralne banke navkljub - pred desetletjem pričakoval tak poskok pregovorno stabilnega franka, celo med bančniki. Enega med njimi, ki je imel na skrbi tveganja in je predlagal ukinitev te ponudbe, so menda celo označili za bolj papeškega od papeža. Vrhovno sodišče, ki je pred dnevi izdalo sodbo v enem od primerov, ni našlo razlogov za ničnost pogodbe. Po mnenju senata je bila v tem primeru pojasnilna dolžnost kreditodajalca ustrezno opravljena. Posojilodajalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati posojila, in imeti možnost za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic. A pretirana skrb za potrošnika, je ocenil senat, ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve. Lahko da se bo ob napovedani pritožbi s primerom ukvarjalo še ustavno sodišče.
Sicer pa mednarodne primerjave pokažejo, da so gospodinjstva v Sloveniji pri zadolževanju na splošno previdna in zadržana. Po podatkih OECD za leto 2015 je Slovenija po skupnem dolgu gospodinjstev v primerjavi z razpoložljivim neto dohodkom pri dnu lestvice, ki jo na tem delu začenja Rusija in ji sledijo Madžarska, Litva, Latvija, Brazilija, Slovenija in Poljska s 30- do 80-odstotnim razmerjem med dolgom in neto razpoložljivim dohodkom. 80- do 90-odstotno je razmerje za Italijo, Avstrijo, Nemčijo, 110 do 120 odstotkov razpoložljivega dohodka je dolg gospodinjstev v Združenih državah Amerike, Grčiji, Franciji, na Novi Zelandiji, največ, 200 do 280 odstotkov pa v zelo bogatih državah – v Švici, Norveški, Nizozemski in Danski, kjer si ob visokih dohodkih lahko privoščijo kredit za drugo ali naslednjo nepremičnino kot naložbo. Slovenski državni dolg, ki še pred desetimi leti ni znašal več kot petino bruto domačega produkta in je ob kriznem opustošenju eksplodiral, pa je lani po Eurostatovih podatkih predstavljal 74 odstotkov BDP. To je sicer, tolažilno, zdaj manj od povprečja EU, a vseeno pomeni še za dolgo milijardno odplačilo letno.
