Urban Červek
Lučaj stran teče Sava, največja slovenska reka. Na bregovih je mir, le voda žubori, ko hiti čez kamenje in ustvarja brzice. Redkokateri turist ve, da so brzice pod hotelskimi okni ene zadnjih na spodnjem toku te mogočne reke, preden zapusti slovensko ozemlje in nadaljuje pot na Hrvaškem in se nazadnje, kot vemo, pri Beogradu izlije v Donavo. Kmalu bo tam, če bo šlo po načrtih energetikov, novo akumulacijsko jezero. Brzice, prod in hitro tekoča voda pa le še spomin na prejšnje čase.
Akumulacijsko jezero bo napajalo hidroelektrarno (HE) Mokrice, zadnjo v verigi hidroelektrarn na spodnji Savi. Pet jih že stoji: hidroelektrarne Vrhovo, Boštanj, Arto-Blanca, Krško in Brežice. Gradnjo brežiške so zaključili pred tremi leti. Pri Mokricah pa se je nekoliko zataknilo zaradi trmastih naravovarstvenikov, a ta problem se je politika s prihodom nove vlade Janeza Janše odločila presekati. Vendar gremo lepo po vrsti.
Preprosta ekonomska logika
Z biologom in naravovarstvenikom Dušanom Klenovškom stojiva na produ in opazujeva hitro tekočo Savo. "Sedaj je voda nizka, še pred nekaj urami je bila gladina struge slab meter višja. Ta reka ima bibavico," pove z neprepričljivim nasmeškom. Drugače kot na morskih obalah sladkovodni organizmi na hitra dnevna nihanja vode niso prilagojeni. Medtem ko na morski obali bibavični pas omogoča življenje številnim organizmom, je na Savi na tem območju "dead zone", mrtva cona, pravi Klenovšek. Kopne organizme, ki bi se naselili, kmalu odplakne voda, vodne organizme, tudi ribje mladice, ki pridejo z visokim vodostajem, čaka izsušitev ob padcu gladine. Smrtonosni dnevni ritem.
Dnevno-nočno nihanje je posledica delovanja elektrarne Brežice gorvodno, najnovejše v verigi spodnjesavskih elektrarn. Energetiki vodo izpustijo, ko je potreba (cena) po elektriki najvišja, to je zgodaj zjutraj, ko se zažene industrija - predvsem v Italiji je takrat potreba po elektriki visoka. Takrat so zaslužki najvišji. Nato pretok zmanjšajo in energijo vode hranijo za naslednji dan. Podobno delujejo tudi soške elektrarne, kjer je pred kratkim zaradi nenadnega dviga vodne gladine umrl otrok. Cena elektrike se je tisti čas pač dvignila, ekonomsko logiko utemeljuje naš sogovornik. In denar je tudi razlog, zakaj so zadnjemu koščku prosto tekoče Save namenili potopitev.
Brzice, prod in hitro tekoča voda bodo le še spomin na prejšnje čase
Kaj bo rekla Evropska komisija?
Nekateri habitatni tipi, ki so še posebno ogroženi na evropskem nivoju, imajo ob svoji šifri dodano zvezdico. To dobijo tista življenjska okolja, ki so na območju Evropske unije v nevarnosti, da povsem izginejo, zato so v predpisih Evropske unije opredeljena kot prednostna. Na žalost (ali na srečo, odvisno od perspektive) sta na območju spodnje Save dva habitatna tipa s takšno zvezdico. Eden se dobro vidi s stojišča ob reki - gre za pas gozdne vegetacije ob vodi, strokovno se mu pravi "pas črnojelševja in jesenovja ob počasi tekočih in zastajajočih vodah". Ko bo tukaj jezero, bo tudi ta pas izginil, kot je že z območja večine evropskih nižinskih rek zaradi elektrarn in zaradi regulacij za potrebe kmetijstva. Izginili bodo tudi suhi travniki, ki so rastišče ogroženih vrst orhidej. Rastišča orhidej imajo prav tako status evropsko ogroženih življenjskih prostorov. Za uničenje takšnih območij je treba pridobiti soglasje Evropske komisije.
Ko že omenjamo kmetijstvo - tudi to bo z gradnjo HE Mokrice veliko izgubilo, saj bo pod vodo ostalo veliko kmetijskih zemljišč; nova akumulacija bo potopila kar 188 hektarjev najboljše kmetijske zemlje in 32 hektarjev drugih kmetijskih zemljišč, ugotavljajo avtorji okoljskega poročila za državni prostorski načrt za HE Mokrice, ki ga je izdelalo podjetje Geatech za naročnika Hidroelektrarne na spodnji Savi (HESS). Po podatkih statističnega urada je povprečna kmetija v Sloveniji obdelovala 6,9 hektarja veliko površino, kar po izračunu čez palec pomeni, da bomo z izgradnjo HE Mokrice izgubili za 32 povprečnih kmetijskih gospodarstev kmetijskih površin. In še ena primerjava: tovarna Magna v Hočah je zasedla 8,62 hektarja kmetijskih zemljišč, zaradi katerih je bilo zelo veliko nasprotovanja in slabe volje. V primeru HE Mokrice bo izguba kmetijskih zemljišč 25-krat večja od tiste v Hočah, nasprotovanje pa je bistveno manjše oziroma ga v kmetijskem sektorju ni.
Uničenje pravzaprav grozi še večji površini, saj bi ob visokih vodah vodo preko prelivnih polj ob jezu spustili na tako imenovane retenzijske površine, z vodo iz akumulacije pa bo na ta zemljišča prišel tudi mulj, ki je običajno obremenjen s težkimi kovinami in drugimi onesnaževali.
Široka fronta pritiska
Za izgradnjo HE Mokrice in proti naravovarstvenikom se je oblikovala široka fronta pritiska. Že od nekdaj imajo veljaki iz podjetja Hidroelektrarne na spodnji Savi (HESS) velik vpliv v lokalnem okolju. Med njimi je tudi sedanji minister za okolje Andrej Vizjak, nekoč tudi župan občine Brežice, zatem pa vodja projektov pri HESS. Tamkajšnji lokalni mediji o elektrarnah poročajo izrazito pozitivno, saj so finančno odvisni od tamkajšnjega gospodarstva. Po prihodu nove vlade se je močno povečal tudi pritisk iz Ljubljane, gradnji so naklonjeni prav tako na levem političnem polu, saj je energetika že od nekdaj znala združiti politične nasprotnike. (Dober primer je TEŠ 6, kjer sta zgledno sodelovali SDS in SD.) Po naših neuradnih virih je zelo napeto tudi na relaciji med ministrstvom za okolje, Agencijo RS za okolje in Zavodom RS za okolje, ki so vpeti v postopke pridobivanja dovoljenj za gradnjo elektrarne. Za gradnjo seveda močno lobirajo pri Gospodarski zbornici Slovenije, kriza zaradi koronavirusa pa je ponudila še dodaten argument, da je treba z gradnjo pomagati slovenskemu gospodarstvu. V zadnjem času so začeli o načrtih energetikov izrazito nekritično glede gradnje poročati tudi državni mediji, ki povzemajo predvsem argumente vodstva HESS in politikov, ki pa niso točni. Delo je pred kratkim na primer navedlo izjavo direktorja HESS Štefana Barbiča, da so “vsa pritoževanja usmerjena v proceduralne napake”, ki jih po njegovem ni bilo, prav tako so “vse strokovne inštitucije v Sloveniji potrdile, da objekt HE Mokrice okoljsko ni sporen”. Pritoževanja so seveda predvsem vsebinske in ne proceduralne narave, strokovne institucije pa še zdaleč niso potrdile, da objekt HE Mokrice ni okoljsko sporen. Prav nasprotno.
Droben prispevek energetski bilanci
Z Dušanom Klenovškom zapustiva kamniti breg Save in se mimo kompleksa Term Čatež odpeljeva nekaj kilometrov gorvodno, na nasip novega akumulacijskega jezera nove HE Brežice, poimenovanega kar brežiško morje. Vodna površina je obsežna, z dobrimi 300 hektarji površine je jezero le nekaj manjše od Ptujskega jezera, največje stalne vodne površine v Sloveniji. "Če ne bi v času postopka pridobivanja soglasij dosegli njegovega zmanjšanja, bi bilo večje od Ptujskega jezera," pove Klenovšek, ki je kot tedanji sodelavec novomeške enote Zavoda RS za varstvo narave sodeloval pri postopkih umeščanja HE Brežice v prostor. Na nasipu se odpira pogled na kmetijska zemljišča, njive in travnike Krško-Brežiškega polja ob reki Savi. Na takšna, ki jih bo nova akumulacija HE Mokrice potopila.
Elektrarna, če bo zgrajena, bo torej vzela veliko kmetijskih zemljišč in veliko površin zavarovane narave, kaj pa bo prinesla? Predvsem seveda električno energijo, in to iz tako imenovanega obnovljivega vira energije, čeprav strokovnjaki za ekologijo vod menijo drugače - na primer prof. dr. Mihael J. Toman, profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda (mnenje objavljamo na strani 15). Nazivna moč HE Mokrice bo 28,05 megavata, letno pa naj bi po projekcijah proizvedla 131 GWh električne energije, kar je ob 16.000 GWh letne skupne proizvodnje električne energije v Sloveniji približno 0,8-odstotni delež. Stala bo po ocenah približno 180 milijonov evrov. To je, za primerjavo, več kot trikratni znesek načrtovane investicije v novo Nacionalno univerzitetno knjižnico (NUK 2), za katero že desetletja ni dovolj denarja (ocenjena vrednost investicije je 50 milijonov evrov). Ko bo elektrarna zgrajena, bo delovala povsem avtomatsko, torej za njeno upravljanje novih delovnih mest ne bo. Seveda bo prinesla veliko denarja tistim, ki bodo vključeni v gradnjo, na primer lokalnim dobaviteljem gradbenega materiala in dobaviteljem tehnološke opreme - med njimi je že izbrani dobavitelj turbin Litostroj Power, sicer v češki lasti. Skozi koncesnino si lahko dodaten vir dohodka obetajo tudi lokalne skupnosti.
Gradnja elektrarne naj bi poskrbela tudi za poplavno varnost ob reki, saj bodo zgrajeni visoki nasipi, ki naj bi varovali pred visokimi vodami. Vendar naravovarstveniki ta argument vidijo predvsem kot sredstvo pritiska na domačine; če bi država resnično želela zagotoviti poplavno varnost, bi lahko nasipe bistveno ceneje zgradila z denarjem iz vodnega sklada ne glede na elektrarno. Sedaj so poplavno varnost taktično vezali na gradnjo hidroelektrarne, kar bi lahko razumeli tudi kot izsiljevanje domačinov in njihovo nepotrebno izpostavljanje nevarnosti poplav.
Slabe izkušnje z nadomestnimi habitati
Na nasipu "brežiškega morja" pa se vidi še nekaj, kar je mogoče povezati z gradnjo nove hidroelektrarne - nadomestne habitate, narejene v zameno za uničene "originale" ob gradnji HE Brežice. Pod vodo akumulacijskega jezera je namreč izginilo precej zavarovanih nižinskih travnikov, kjer so med drugimi rastle zavarovane vrste orhidej, ter opuščenih gramoznic, kjer so svoje bivališče našle zavarovane želve močvirske sklednice (edine avtohtone sladkovodne želve pri nas), kačji pastirji in ptice - med drugimi vodomec, breguljka in čebelar.
Če lahko iz zgodovine sklepamo na prihodnost, se na zatrjevanja investitorja o kar najboljši skrbi za ohranitev naravnega okolja ne gre zanesti. Peščene stene, pripravljene za gnezdenje ptic, ki so zaradi potopitve ostale brez svojih gnezdišč, se stalno usuvajo, bregovi nasipa akumulacije se zaradi slabega nasutja zemljine le počasi zaraščajo, in še to predvsem s tujerodnimi vrstami, za čigre pripravljeni umetni otoki na jezeru pa so že močno zaraščeni, torej brez prodnate podlage, ki jo te ptice potrebujejo za gnezdenje. V gramoznici, ki bi morala biti nadomestni habitat za uničeno okolje želve močvirske sklednice, pa še vedno komercialno kopljejo gramoz, zato bo morala želva na novo domovanje še nekoliko počakati. Slabo jim je uspela tudi izvedba ribje steze za prehod rib mimo jezovne zgradbe.
Naravovarstveniki opozarjajo, da gre pri gradnji HE na spodnji Savi za tipični princip "rezanja salame". Ob gradnji vsake HE so se presojale zgolj posledice gradnje posamezne elektrarne na naravo in okolje, ne pa celotne verige - ker bi se seveda pokazalo, da so posledice uničujoče. Ko so gradili prvo, so argumentirali, da imajo zavarovane ribe dovolj prostora nizvodno, zdaj ko so prišli do hrvaške meje in ob tem uničili že 80 odstotkov drstišč, pa je HE Mokrice seveda ključni in neobhodni zadnji člen v verigi, brez katerega ves sistem pač ne deluje optimalno. Smola za ribe. In za reko.
Pogled z brega akumulacije HE Brežice (v ozadju se vidi obris nuklearke, ki jo hladi savska voda, ta pa je zaradi tega za nekaj stopinj toplejša) torej kaže na prihodnost, ki so jo namenili reki Savi; industrijska voda, ukalupljena v strm opustel nasip, na katerem komaj kaj raste. Nižinsko reko z brzicami in tipičnimi obvodnimi habitati je mogoče videti le še na zadnjem delu toka pred hrvaško mejo. Gosti Term Čatež jo lahko slišijo teči nedaleč od hotela. Če je ne preglasi hrup iz bazenov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
