(MNENJE) Gradnja hidroelektrarn je eden najbolj destruktivnih posegov v rečni ekosistem

Rečni ekosistemi so najbolj razgibani in pestri vodni ekosistemi na planetu, z značilno dinamiko, raznovrstnimi življenjskimi združbami, ki jim je skupno prilagajanje na hitrost vodnega toka.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Značilna menjava habitatov s hitrim tokom – brzice in počasnim tokom – tolmuni zagotavlja optimalne razmere za uspešno samočistilno sposobnost tekočih voda, ki jo omogoča preplet prehranskih verig, ki ga ustvarja pestra in vrstno bogata združba organizmov tekočih voda. Vnos hranil in organskih snovi do neke mere ti organizmi lahko izkoristijo kot vir hrane in energije in prispevajo k ohranjanju dobre kakovosti vodnega ekosistema.
Posegi v tekoče vode, ki spremenijo hidrološko situacijo, so lahko veliko bolj destruktivni, uničujoči in trajajo dolgo časa, kot to velja za klasično onesnaževanje, predvsem onesnaževanje z odpadnimi vodami komunalnega tipa. Govorimo o obremenitvah vodnega okolja, značilni primeri so hidroenergetski objekti oziroma hidroelektrarne, pretočne ali ne. Zelo neprimerno so energetiki te posege označili za trajnostne, za proizvodnjo zelene energije, celo za ekološke projekte. Ta neresničnost se predvsem v političnem smislu tudi pri nas vse bolj izrablja in je pogosto povod za nestrpnost med kapitalom in naravovarstveniki. Zadnje čase visoka politika izrablja pojem energetske neodvisnosti Slovenije in jo povezuje s t. i. naravnim rečnim potencialom, ki da ga ne izkoriščamo dovolj. Že izraz izkoriščati pomeni, da naravo, v tem primeru tekoče vode, razumemo predvsem kot naravno dobrino, ki pripada nam ljudem, da lahko z njo ravnamo na način, da zadovoljimo svoje interese in potrebe. Zato se vrstijo apeli vodilnih politikov, da moramo pridobiti vsa dovoljenja za gradnje hidroelektrarn tam, kjer jih še ni, apeli, namenjeni civilnim iniciativam in naravovarstvenikom, da naj gredo v korak s časom in naj ne nagajajo pri tovrstnih projektih.

Prof. dr. Mihael J. Toman je profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda.
Igor Napast
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.