Prospekt

Ko je bila deklica stara štiri leta, je Ivan Balon pri šestintridesetih nenadoma umrl, kar je mater in hčer močno povezalo, čeprav je bila Olga do Ivanke zelo stroga. Ob njenem vstopu v šolo sta se preselili v Zagreb, vendar je Olga posestvo na Bizeljskem obdržala. Ivanka je v Zagrebu obiskovala prva leta ljudske šole in meščansko šolo, ko pa je zbolela še Olga, je hčer poslala k teti v Maribor, kjer se je najprej vpisala v ljudsko šolo k šolskim sestram, nato pa na tamkajšnje učiteljišče. Ker so v šoli in tetini družini govorili nemško, se je tudi Ivanka kmalu dobro naučila jezika, vendar ji nemško okolje ni ubilo slovenskega zavedanja.
Konec aprila 1914 se je poročila z osem let starejšim Franjem Lipoldom, ki je bil materin bratranec. Po vrnitvi s poročnega potovanja na otoku Krfu sta živela v Ljubljani in tam dočakala začetek prve svetovne vojne. Že novembra 1914 je bil Franjo mobiliziran, noseča Ivanka pa je odšla k materi na Bizeljsko, kjer je rodila sina, ki je nekaj dni po rojstvu umrl. Franjo Lipold se je po koncu vojne odločil za odvetniško službo v Mariboru, zato je Olga Balon še istega leta prodala posestvo na Bizeljskem in skupaj z zakoncema v Mariboru kupila hišo. V letih 1931–1935 je bil Lipold mariborski župan.
Tako Ivanka Lipold kot njena mati sta bili vse od ustanovitve leta 1919 med gonilnimi silami mariborskega ženskega društva, ki je spadalo pod okrilje Splošnega ženskega društva v Ljubljani, med članicami pa so bile soproge vplivnih (ali vsaj uglednih) Mariborčanov. Prva in dolgoletna predsednica društva je bila Marija Maister, soproga Rudolfa Maistra, medtem ko je Ivanka opravljala tajniška dela. Po smrti Marije Maister leta 1938 je vodenje društva prevzela Ivanka in ga vodila do okupacije, ko je bilo razpuščeno. Društvo se je osredotočalo na skrb za socialno ogroženo mladino, brezposelne in ostarele. Organiziralo je prireditve in redna predavanja za dvig narodnega zavedanja.
Agilno mariborsko žensko društvo se je leta 1930 okitilo še z ustanovitvijo mladinskega klimatskega zdravilišča, s tako imenovanim Počitniškim domom kraljice Marije v Ošlju pri Šmartnem na Pohorju. Po večletnem zavzetem zbiranju denarnih prispevkov za odprtje zdraviliškega objekta, ki je sodil pod upravo Banovinskega dečjega doma v mariborski Strossmayerjevi ulici, so za izgradnjo doma angažirane Mariborčanke – med njimi zlasti Olga Balon in Ivanka Lipold – marsikoga zavedle v prepričanje, da je bil dom izključna stvar ženskega društva. A ustanovitelj počitniške kolonije je bilo Društvo za zdravstveno zaščito otrok in mladine iz mariborske Strossmayerjeve ulice.
Počitniški dom kraljice Marije pri Šmartnem na Pohorju je sprejemal v oskrbo mariborske in okoliške otroke med sedmim in štirinajstim letom, ki so izhajali iz družin nižjega in srednjega sloja, pri čemer je predlog za njihovo letovanje podal šolski zdravnik. Starši so lahko svojega otroka poslali na enomesečno letovanje tudi na lastne stroške, medtem ko je otrokom iz revnejših družin k letovanju pomagala mariborska občina, banska uprava ali Rdeči križ. Otroci so se v počitniškem domu razgibavali na celodnevnih izletih po gozdovih, se kopali in družili ob tabornem ognju, kadar je deževalo, pa so imeli na voljo zaposlitev na suhem, denimo igranje namiznega tenisa, šaha, lahko so brali, poslušali radio ali plošče z gramofona in podobno. Otroke je enkrat tedensko pregledal zdravnik, njihova prehrana pa je bila skrbno sestavljena iz petih dnevnih obrokov, med katerimi je bilo trikrat tedensko na jedilniku tudi meso.