Vlada medtem še vedno verjame, da je, ko gre za človekove pravice, na pravi strani ...
Uradne strukture, država in z njo cerkev, katere uslužbenci vsake toliko propagirajo rasizem, očitno menijo, da ta v Sloveniji ni problem. Ne govorim o sklopu pojavov, kjer ima rasizem svoje ustaljeno mesto, govorim direktno in konkretno samo o rasizmu kot očitno sprejemljivem delu javnega govora. Ljudje, ki svet opazujejo z ekološko občutljivostjo in z univerzalno čustvenostjo, kot sta denimo Anja Radaljac in Nataša Kramberger, to očitno vidijo bolje kot prej omenjeni, ki bi morali na svet gledati prav iz takšne družbene perspektive, tem bolj ker so za to izvoljeni in redno plačani. Rasizem je v vrtincu umazanega javnega govora, sovraštva, laži in revizionističnega pohlepa neizbežna sestavina, če že ne predpostavka, brez katere ne gre: A to, da postaja samostojen in samoumeven, je zastrašujoč plod družbene neodgovornosti, ki zdaj postaja že kriminalna. Popustljivost do sovražnega govora namreč tistega, ki je popustljiv, neizbežno postavlja v položaj realnega krivca za dejanja, ki jih pravzaprav zagrešijo drugi. In če je katero hudodelstvo mogoče videti, storilca pa zasačiti in kaznovati, potem je to rasizem, saj je popolnoma neodvisen od slovenskega konteksta, na katerega se rada izgovarjata policija in sodna oblast in z njim opravičujeta svojo neaktivnost. Sodstvo, ki ima problem s fašistom Brščičem in provincialcem Janšo, ki fantazira o "medijskih prostitutkah", bi se moralo končno prebuditi, ko je soočeno z rasizmom.
Nevarnost rasizma je v tem, da je osnovni postopek, lepljenje že obstoječih narativnih shem, zelo preprost
Poudarjati, da je huje, če nasilno umre belski otrok, kot če umreta rasno manj sprejemljiva otroka, je čisti rasizem