Zatirano ljudstvo, vladavina terorja v imenu vlade, pravi ali namišljeni sovražniki, z mučenjem prisiljeni priznati krivdo za absurdne zločine, množični grobovi, čistke, deportacije, lakota, cenzura in "totalna" propaganda, vojna proti Hitlerju, ki je imela nepredstavljivo ceno, saj je zahtevala življenja 27 milijonov Sovjetov, razdeljena Evropa in hladna vojna vse do otoplitve odnosov - to je bila zapuščina "velikega vodje".
Februarja 1965, tri leta po njegovi smrti, je njegov naslednik Nikita Hruščov na 20. kongresu komunistične stranke obsodil "ekscese njegovega kulta osebnosti". Leta 1961 so Stalinove posmrtne ostanke končno umaknili iz Leninovega mavzoleja na moskovskem Rdečem trgu in jih pokopali na manj pomembnem pokopališču ob kremeljskem obzidju. V času perestrojke je končno sledilo odprtje arhivov in resnica o njegovi 30-letni vladavini je bila razkrita.
Toda to obsojanje ni trajalo dolgo. Če gre zaupati javnomnenjskim raziskavam, postaja Stalin pri Rusih znova vedno bolj priljubljen. Razlag za to je več. So pa seveda vse tesno povezane z osebnostjo in zgodovinsko vizijo moža, ki v Kremlju sedi že od leta 2000 in v svojem daljnem predhodniku vidi tako "uspešnega vodjo" kot simbol zmage v drugi svetovni vojni. A to vračanje k Stalinu bi lahko bilo za Putina tudi neugodno.
Od nedavnega znova v milosti
Poudariti je treba, da je oživljanje stalinizma novejši fenomen, kot si morda mislite. Leta 2008, ko se je Vladimirju Putinu iztekel drugi mandat, je 60 odstotkov udeležencev javnomnenjske raziskave Levada Centra (ki je ena vodilnih organizacij za izvajanje javnomnenjskih raziskav v državi) menilo, da so zločini, zagrešeni v Stalinovi dobi, neopravičljivi. Leta 2012, ob koncu predsedniškega mandata Dmitrija Medvedjeva, je le 21 odstotkov vprašanih v Stalinu videlo "velikega vodjo", kar je manj kot leta 1992, manj kot leto dni po zlomu ZSSR, ko jih je tako menilo 29 odstotkov.
Priljubljenost tega diktatorja je začela znova naraščati leta 2015, leto dni po priključitvi Krima Rusiji. Leta 2019 je kar 70 odstotkov Rusov menilo, da je Stalin odigral dokaj pozitivno ali celo zelo pozitivno vlogo. Samo 16 odstotkov jih ga je videlo v slabi luči. Takrat so začeli tudi mladi Rusi, ki so bili do tedaj sicer večinoma ravnodušni do Stalina, izražati pozitivno mnenje o njem. Leta 2021, nekaj mesecev pred invazijo na Ukrajino, jih je kar 56 odstotkov v njem videlo velikega vodjo, kar je pomenilo nov rekord.
Glavni razlog za to pozitivno mnenje glede Stalina je zgodovinski: "voditelj z železno roko" je kliše, globoko zakoreninjen v politični kulturi, ki je v osnovi konservativna in nikoli ni zares izkusila demokracije.
Stalin za Ruse, ki ga spoštujejo, v bistvu ni toliko zgodovinski lik, ampak bolj simbol velike Rusije, vplivne in spoštovane države, v kateri vladata pravičnost in red
Poleg tega Rusi nikoli niso dokončno opravili s stalinizmom. Država je po smrti svojega voditelja prestala dva vala "destalinizacije", enega v času Hruščova (1953-1964) in drugega v času Gorbačova (1985-1991), ter tudi dolgo obdobje "restalinizacije" v času Brežnjeva, Andropova in Černenka (1964-1985).
Jelcinovo dobo (1992-1999) sta zaznamovali "arhivska revolucija", ki je bodisi razkrila bodisi potrdila razsežnosti Stalinovih zločinov, ter hkrati odsotnost kakršnekoli prave dekomunizacije na moralni ali sodni ravni. Sojenje komunistični stranki leta 1992 je bilo neuspešno zaradi težav pri opredeljevanju komunistične stranke, ki v tradicionalnem smislu nikoli ni bila politična stranka, ampak je bila v bistvu "instrument za nadzor moči". Rusija nikoli ni doživela svoje lastne različice nürnberških procesov s Komunistično partijo Sovjetske zveze (KPSZ) na zatožni klopi, s pomočjo katerih bi lahko o vsem skupaj poučili mlajše generacije.
Nostalgija po "veličini"
Odsotnost komunističnih "nürnberških procesov" je odigrala pomembno vlogo pri tem, da Rusiji nikoli ni uspelo postati prava demokracija.
V drugi polovici devetdesetih let preteklega stoletja, v času geopolitičnega in gospodarskega zatona države, smo bili priča ponovnemu pojavu diskurzov in politik, ki so se vračali k dolgi tradiciji močne ruske države: vertikala oblasti - to je bil trend, ki se je ponovno pojavil in okrepil v času prvih dveh Putinovih mandatov, med letoma 2000 in 2008.
Spomnimo se, kako je Putin leta 2005, ko je nagovoril Zvezno skupščino Rusije (ruski parlament, sestavljen iz zgornjega in spodnjega doma, sveta federacije in dume), razpad ZSSR označil za "največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja". Putin že leta razpreda o tej preprosti ideji: Lenin in njegov projekt za federacijo držav, sprejet decembra 1922, sta retrospektivno kriva za razpad ZSSR. Med vrsticami to pomeni, da se ta "katastrofa" ne bi bila nikoli zgodila, če bi obstajal Stalinov projekt za "avtonomijo", ki je bil šele v vzponu.
Vojna zaradi spominov
Teorije zarote so jedro stalinofilije v Rusiji. Putin pogosto poudarja, da je, čeprav ne zanika stalinističnih zločinov in velikih čistk v tridesetih letih preteklega stoletja, v enaki meri previden glede kritik stalinizma, v katerem danes vidi sredstvo za slabitev Rusije, saj jo prikazuje kot državo, ki se očitno ni kaj dosti spremenila od svoje totalitarne preteklosti. V tem smislu se Putinu zdi, da nekdo, ki napada Stalina, sodeluje pri zahodnjaški teoriji zarote in poskusu degradiranja Rusije v drugorazredno ali celo tretjerazredno državo, v nasprotju s položajem, ki ji pripada.
Kritiziranje Stalina je še posebno sumljivo, ko se nanaša na njegovo ravnanje med veliko domoljubno vojno (1941-1945). "Kult" te vojne ima svoje korenine v dobi Brežnjeva, ko je bil Putin še mlad častnik v KGB. Prav preko tega kulta je bil Stalin rehabilitiran v očeh milijonov Rusov, ki ga tesno povezujejo z zmago leta 1945. Revizionistična propaganda in zakonodajni arzenal, zasnovan za boj proti kakršnemukoli "ponarejanju zgodovine", sta se na koncu izkazala za učinkovita: zmagovalec iz leta 1945 je zasenčil tirana iz časa velikega terorja.
Ta politika zavestne izgube spomina je prinesla rezultate, ki jih vidimo zdaj. Leta 2005 je kar 40 odstotkov anketiranih Rusov menilo, da so stalinistične čistke uničile Rdečo armado, leta 2021 pa se jih je s tem strinjalo samo še 17 odstotkov. Celo gulagom spet pripada status "obžalovanja vrednega stranskega učinka".
Lahko Putin "dohiti in prehiti" Stalina?
Kljub povedanemu je "stalinofilija" prebivalstva še naprej dvorezen meč, ker lahko vzbudi tudi zamero do vladajočih. Stalin za Ruse, ki ga spoštujejo, v bistvu ni toliko zgodovinski lik, ampak bolj simbol velike Rusije, vplivne in spoštovane države, v kateri vladata pravičnost in red.
Na odločitev za napad na Ukrajino februarja 2023 je treba v tem smislu gledati kot na manifestacijo Putinove želje, da "dohiti in prehiti" Stalina (kar je parodija na znameniti slogan iz časa Sovjetske zveze). Ko se je Putin 28. februarja pogovarjal s šefi kontraobveščevalne službe FSB, jih je prosil, naj podvojijo svoja prizadevanja za "izkoreninjenje golazni, ki poskuša ob podpori Zahoda razdeliti Ruse".
Se pripravlja lov na čarovnice v slogu tistega leta 1937? Rusi tokrat vsaj ne bodo mogli reči, da niso bili opozorjeni. Bi radi stalinizem? Očitno ga bodo dobili!
˜
Andreï Kozovoï, profesor, Univerza Lille, © The Conversation
