Redke so šole z nasmejanimi učenci in učitelji

Učenci pri nas neradi hodijo v šolo, učni načrti so prenatrpani, preveč je domačih nalog, starši pa se prepogosto vmešavajo v delo učiteljev - te in še mnoge druge sodbe lahko slišimo o slovenski šoli, od učencev, učiteljev in staršev pa tudi splošne javnosti. Pri snovanju šolske zakonodaje v devetdesetih letih je Slovenija šolsko ladjo usmerila proti Finski, po spremembi osemletke v devetletko pa osnovna šola večjih reform ni doživela, odprtih vprašanj in različnih idej o razvoju izobraževanja pri nas pa je vsak dan več. Kakšna naj bo šola, da bodo otroci in učitelji radi hodili vanjo? Na to vprašanje bi morala odgovoriti ekipa, ki bo v prihodnjem letu snovala nov družbeni dogovor o vzgoji, izobraževanju in znanju. Kdo jo bo sestavljal - teoretiki, praktiki ali oboji?

Več o beli knjigi v začetku novega leta

"K pripravi bele knjige bomo povabili širok krog ljudi z vseh relevantnih področij, saj sta le dialog in partnerski odnos z vsemi deležniki lahko zagotovilo za pripravo kvalitetnih rešitev. Več podrobnosti o projektu bo na voljo v začetku prihodnjega leta," so odgovorili z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, kdo bo sodeloval pri nastajanju novih razmislekov. Vse ključne spremembe v šolstvu bodo izhajale iz nove bele knjige, sicer pa se bodo pri spremembah opirali na koalicijske zaveze. "Na področju osnovnega šolstva imamo v načrtu zagotovitev brezplačnih učbenikov v prvi triadi ter vključevanje sodobnih tehnologij v učenje. Prenovili in implementirali bomo kurikule v smislu krepitve splošnih kompetenc in kompetenc 21. stoletja, zagotovili bomo brezplačne oblike učenja slovenščine za vse priseljence ter uredili sistem dela z nadarjenimi otroki in mladostniki."
"Potreben je premik k proaktivnemu načrtovanju pouka oziroma vzgojno-izobraževalnega procesa," odgovarjajo, katere bi bile najpomembnejše spremembe na področju osnovnega šolstva, ne pa tudi, kaj imajo pri tem v mislih, na Zavodu RS za šolstvo. Učni načrti se jim denimo ne zdijo preobsežni: "Sedanji učni načrti so zasnovani tako, da imajo opredeljene cilje predmeta, standarde znanja in didaktična priporočila za izvedbo. Vsebine so priporočene, učitelji jih lahko avtonomno prilagajajo glede na okolje in učne zmožnosti učencev. Tudi glede izbire didaktičnih pripomočkov in pristopov poučevanja so učitelji povsem avtonomni. Pomembno je, da skozi izbrani učni proces učenci dosegajo standarde znanja. S tega stališča ne moremo govoriti o preobsežnosti učnih načrtov. Na izvedbeni ravni pa se postavlja vprašanje o vlogi učbenikov in delovnih zvezkov ter drugih gradiv, ki jih avtonomno izberejo učitelji." Učni načrti za devetletko so bili posodobljeni leta 2011, uvajanje devetletke pa sproti evalviramo, dodajajo. Četudi je bil zavod za šolstvo izdajatelj in založnik prejšnje bele knjige, niso odgovorili na vprašanje, v kolikšni meri se jim zdijo načrti iz nje uresničeni, pri novi knjigi pa bodo sodelovali, "če bodo k temu povabljeni".

Vrsta predlogov le na papirju

"Ker sem bil tudi sam član skupine, ki je pripravljala zadnjo belo knjigo, vem, da smo temeljito pregledali delovanje šolskega sistema in predlagali rešitve, vendar takrat država ni skoraj nič naredila na tej osnovi," je o izkupičku zadnjih razmislekov konkreten dekan Pedagoške fakultete v Ljubljani dr. Janez Vogrinc. Izpostavi, da je osnovna šola doživela le manjše dopolnitve, kot je uvedba neobveznih izbirnih predmetov ter ločitev nadarjenih učencev od skupine učencev s posebnimi potrebami. "Vrsta predlogov pa je ostala le na papirju. V osnovni šoli bi denimo morali ponovno sistemsko uvesti nacionalno preverjanje znanja na koncu tretjega razreda, zdaj to izvajamo poskusno. Zagotovo bi bilo treba sistemsko urediti poučevanje tujih jezikov. Že kar nekaj poskusov uvajanja tujega jezika smo imeli v Sloveniji, a ker se zakonodaja ni spremenila, smo v letošnjem letu ponovno začeli nov poskus uvajanja tujega jezika," na enega od nesmislov opozori sogovornik.
Premisliti bi morali sistem izobraževanja učencev s posebnimi potrebami, nadaljuje: "Rezultati nacionalnega preverjanja znanja kažejo, da učenci s posebnimi potrebami, ki so vključeni v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, dosegajo nižje povprečne dosežke kot njihovi vrstniki, razkorak v povprečnih dosežkih učencev s posebnimi potrebami in njihovih vrstnikov brez posebnih potreb med šestim in devetim razredom pa se še povečuje."

Dve uri tedensko za lasten profesionalni razvoj

Pri snovanju zadnje bele knjige je sodelovala tudi dekanja Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem dr. Mara Cotič, ki izpostavi, da je osnova za uvajanje sprememb evalvacija obstoječega stanja: "Treba je torej sistematično preučiti, katere značilnosti naše osnovne šole so dobre in jih je treba obdržati ali nadgraditi in kaj v sistemu je treba izboljšati. Zlasti je pomembno, da se spremembe izpeljejo modro in ne na osnovi pavšalnih ocen interesnih skupin. Hitre, prenagljene spremembe ne morejo biti učinkovite." Glede na to, da se sodobna družba spreminja, bo vsekakor treba premisliti o novih strategijah učenja in poučevanja, ki bodo vključevale sodobne, inovativne pristope s poudarkom na spodbujanju ustvarjalnosti, podjetnosti in digitalnih kompetenc, poudari sogovornica.

Učni načrti evropskih držav so primerljivi

Ko se primerjamo s Finsko, je treba vedeti še, da ta severna država za šolstvo namenja visoke finančne vložke, znano je, da gradijo najmodernejše šole v tistih delih države, ki so najbolj deprivilegirani, dodaja Cotičeva. Njena fakulteta dobro sodeluje z mnogimi skandinavskimi univerzami, še posebno pa s pedagoško fakulteto pod okriljem finske univerze Tampere. Skupina slovenskih profesorjev je v aprilu na tej fakulteti izvedla nekaj predavanj za študente ter obiskala vrtce in šole: "Potrdili so, da sta si šolska sistema po ogrodju zelo podobna, ob tem, da se obvezno izobraževanje na Finskem začne pri sedmih letih. So pa bili finski kolegi ob predstavitvah zelo pozitivno presenečeni nad našim sistemom, še posebno nad sistemom vodenja šol, pri čemer so dejali, da je to področje, na katerem bi se Finska lahko zgledovala po nas. Hkrati so presenetljivo navedli tudi, da jih čudi, zakaj ves svet zdaj zanima finski šolski sistem, in da upajo, da se državni voditelji zavedajo, da sistema ni mogoče preprosto prenesti v drugo državo."
Zanimivo pa je tudi razmišljanje dekanje o učnih načrtih, prepričana je namreč, da splošno mnenje o prenatrpanih učnih načrtih ne vzdrži. "Kot didaktik matematike in v preteklosti učitelj praktik poznam učne načrte večine evropskih držav, ki so povsem primerljivi z našimi, v mnogih državah celo obsežnejši in zahtevnejši."

Dovolj energije za ves kolaž otrok v razredu

Kako se v šolah znajdejo ob hitrih družbenih spremembah, ki jim politika z zakonodajo ne zmore slediti? Kako denimo prilagajajo poučevanje novim generacijam otrok? Ravnateljica OŠ Toneta Čufarja v Mariboru Špela Drstvenšek potrdi, da se generacije otrok zaradi vedno hitrejših in večjih sprememb na področju tehnologije, načina življenja, prehrane, predvsem pa posledično na področju vrednot, zelo hitro spreminjajo. "Zato je spremembe šolstva - načine dela - nemogoče pogojevati s spremembo bele knjige, ki nastaja zelo počasi, še več časa pa je potrebno za konsenz in sprejetje le-te," izpostavi sogovornica, da se morajo znajti sami.
Načine poučevanja in učenja je novim generacijam treba prilagajati ves čas, poudari ravnateljica, ki je v tej vlogi že dvanajsto leto. V tem času so na njihovi šoli, kot tudi na veliko drugih, na osnovi spoznanj različnih preverjanj in raziskav strokovni delavci pridobivali znanja z različnih področij učenja in poučevanja - od dela z IKT-tehnologijo, fleksibilnega predmetnika, aktivnih metod učenja in poučevanja, kritičnih načinov mišljenja, dviga ravni bralne pismenosti, individualizacije in diferenciacije, metod in oblik dela z nadarjenimi učenci ter formativnega spremljanja učenja.
Še največ izzivov v razredih predstavlja velika raznolikost otrok glede na njihove sposobnosti, različne primanjkljaje ali področja nadarjenosti, socialna razpršenost otrok in kulturna raznolikost. "In učitelj mora imeti dovolj znanja, veščin, empatije in energije, da ves ta kolaž otrok upošteva pri načrtovanju in izvedbi pouka in drugega dela na šoli. In tukaj se verjetno ni treba več spraševati, ali učitelji dovolj delajo," je jasna ravnateljica. Drugi izziv so današnje vrednote in sprejemanje vseh raznolikosti s strani družbe, staršev in vrstnikov, "ki pa seveda pogosto odražajo vrednote družbe in svojih staršev".

Otroci so deležni ugodnosti, še preden si jih zares zaželijo

Pri vpeljevanju novosti na nivoju šole naletijo tudi na ovire. "Ena največjih je, da je zelo težko doseči, da bi se določene spremembe uveljavile po celi vertikali. Najprej bi se morali zelo hitro prilagajati in iskati nove rešitve na ustanovah, kjer izobražujejo učitelje. Slednji bi morali prihajati na šole z znanji, ki so potrebna za današnje generacije otrok, ne za generacije, ki so že zdavnaj na svojih delovnih mestih. Spremembam se najhitreje prilagajamo v vrtcih in osnovnih šolah. Če se novi načini učenja in poučevanja potem ne nadaljujejo naprej po vertikali, pa so otroci pogosto zmedeni in ne dosegajo takšnih uspehov, kot bi jih lahko," razmišlja Špela Drstvenšek. Še ena ovira, na katero naletijo pri vpeljevanju novosti, pa je splošna, da si večina ljudi ne želi preveč sprememb.
Pa preobsežnost učnih načrtov? Sogovornica je prepričana, da je večina učnih načrtov dobra, da pa so težava preobsežni učbeniki in delovni zvezki. "Če se učitelj ravna po učnem načrtu, če zna določene teme tudi združiti, narediti zanimive in poskrbeti, da se večina utrjevanja in učenja zgodi v šoli, še posebno v nižjih razredih osnovne šole, potem starši in učenci niso mnenja, da so učni načrti preobsežni. Pogosto nam jo zagodejo prav delovni zvezki, ki so praviloma preobsežni, v njih ni diferenciranih nalog, kar pomeni, da so naloge za marsikaterega učenca čisto neustrezne." Drstvenškova tudi ne nasprotuje domačim nalogam, morajo pa biti dobro načrtovane in prilagojene posameznim učencem, poudari: "Prav je, da učenci del dela opravijo samostojno doma, saj se morajo za nadaljnje življenje naučiti opraviti delo odgovorno in učinkovito tudi sami. Ne strinjam pa se s tem, da mora otrok vsak dan več ur popoldan delati za šolo - razen seveda, če ni sproti opravil potrebnega dela in je za količino dela odgovoren sam."

Šola po principu teorije izbire

Ena redkih šol, kjer so se že pred dvema desetletjema odločili, da bodo delali zelo drugače od drugih javnih šol, je OŠ Preserje pri Radomljah. So edina Glasserjeva kakovostna šola pri nas, za katero je značilno, da odnosi temeljijo na zaupanju in spoštovanju, da šolanje temelji na uporabnem znanju in so učenci ocenjeni, ko so za to usposobljeni, delujejo po teoriji izbire ... Rezultati znanja so razvidni v doseganju dobrih rezultatov na nacionalnem preverjanju znanja, šola pa naj bi bila bolj zabavna in prijetna.
"Za tak pristop smo se odločili, ker smo ugotovili primanjkljaje pri komunikacijskih spretnostih učiteljev. Pedagoška fakulteta učiteljev ne opremi z neko osebno držo, da bi znali povedati oziroma predstaviti staršem, kako je z otrokom, ne da bi starše pri tem prizadeli, in obratno, da bi starši, ko pridejo besni v šolo, prizadeli učitelje, da slednji torej tega ne jemljejo osebno. Prepoznali smo, da konflikte, namesto da bi jih reševali, poglabljamo, ker se ne znamo obnašati oziroma ker nimamo teh komunikacijskih veščin," razlaga ravnateljica šole Ana Nuša Kern, zakaj so stopili na pot izobraževanja teorije izbire, ki je pomenila začetno dvoletno izobraževanje za vsakega zaposlenega. Naučili so se, da so sami odgovorni za svoje vedenje in da ravnanje drugega ni osebno naravnano: "Ko imamo nasproti učenca, ki se neprimerno vede, namesto da bi moralizirali, da se to ne dela, grozili z ukorom, raje vprašamo, kako to, da je izbral tako vedenje in kaj je hotel z tem doseči. Ali misli, da je ravnal prav." To ne pomeni, da na šoli nimajo nič nasilja, da se noben otrok ne stepe ali da se tu in tam ne zgodi konflikt med učitelji. "A za vse te stvari si vzamemo čas za reševanje."

Odgovorno življenje je bolj pomembno kot vsak NPZ

Ravnateljica pravi, da je ugotovila, da je šola sistem, sicer zakoličen z zakonodajo in pravilniki, a se je znotraj njega mogoče prilagoditi okoliščinam. Spoznanje, da za spremembe ni treba spremeniti celega šolskega sistema, je bilo dobrodošlo, pri čemer pa ravnateljica ve, da se mora držati zakonodaje. Ko so spremenili pristop, se je tako v kolektivu kot med učenci sprostilo veliko kreativnosti: "Učitelji so res ustvarjalni, delovni, znajo pristopiti do otrok. Če pridete na našo šolo, so nasmejani otroci in učitelji, imajo žar v očeh."