Urška Polanc
Šola, cerkev, gostilna in trgovina - v kakršnemkoli zaporedju želite - so, kot pravijo naši sogovorniki, ključni za obstoj kraja. Brez tega ga ni. Vse to premore tudi na Kozjaku ležeča vasica Remšnik, ki je del občine Radlje ob Dravi, a je ob tem še kako samosvoja, z lastno zgodbo in tradicijo. Potem ko z avtom premagamo okoli desetminutno pot iz vasi Vas, se pred nami kot na dlani pojavi mogočno osrčje Remšnika, ki niza vse prej našteto. Več cestnih povezav sicer vodi na Šentjur, kot se kraj tudi (pogovorno) imenuje po farnem patronu sv. Juriju, a logična, najpogostejša izbira je cestna povezava iz Vasi, vseskozi asfaltirana. Precej prometa je v jutranjih urah, ko se domačini odpravljajo v službo, do vseh krajev zaposlitve ali pa pričenjajo druga dnevna opravila. Opozorilo "pazi, traktor" je na mestu.
Ko opazujemo hiše, kmetije, ob katerih se vije cesta, ki ob doslednem pluženju tudi v zimskem času omogoča povsem normalen dostop do cestne povezave v dolini, opazimo table z napisi (domačih) imen. Kaj kmalu smo podučeni, da so ta pri iskanju prebivalcev ključna, saj ob navedbi imena in priimka pogosto sledi podvprašanje: "Kako se pa tam reče po domače?" Pozdrav Spodnjemu petelinu, Srednjemu petelinu in Zgornjemu petelinu! In že smo na Remšniku. Parkiramo nad šolskim igriščem, s katerega igralci (nogometa) zagotovo pogrešijo številne žoge - verjetno pa vseeno nekoliko pretiravamo, če rečemo, da bi se lahko odkotalile vse do reke Drave. Najprej smo se namenili "na" šolo, ki se kljub svoji visoki legi - gre za eno višjeležečih podružničnih šol v Sloveniji - ni izognila karantenam in preglavicam, povezanim s koronavirusom. Ni se zgodilo enkrat, da je morala v karanteno kar cela šola, kar se ob kombinacijah, ko je v enem oddelku združenih več razredov, zgodi hitro. Nazadnje v letošnjem šolskem letu, ko je vse oddelke na isti dan poučevala "gostujoča", sicer cepljena, a nato na virus pozitivna učiteljica. Pedagoške obveznosti namreč dopolnjujejo tudi drugi učitelji, večina z radeljske, matične šole, na podružnični šoli pa so stalno prisotne štiri učiteljice.
Še odpirajo vrata
Tamkajšnji sedmošolci so bili zaradi korone tudi prikrajšani za zimsko šolo v naravi na Rogli, ki bi se je decembra morali udeležiti skupaj z Osnovno šolo Radlje. "V petek smo se prvo šolsko uro še pogovarjali o odhodu, vse so imeli pripravljeno, spakirano, drugo uro pa smo izvedeli za karanteno. Proti pričakovanju so to sprejeli mirno, potem ko sem sama skoraj deset minut zbirala pogum za vstop v razred. Videli so, kako je meni težko, skušali so me potolažiti in dejali, da so tako bolj navajeni na šesti razred, da bodo pač marca pridružili njim. Navadili so se na vsa ta nova pravila, starši pa so na naši strani, kar je ključno," nam je o koronskih razmerah na šoli povedala vodja podružnice, razredničarka in učiteljica Valerija Tertinek, ki pravi, da dela na podružnici več ne bi zamenjala. "Otroci so še vedno navajeni, da morajo tudi doma poprijeti za kakšno delo. Še doživimo, da nam zjutraj odprejo vrata, so ustrežljivi, toplo nas sprejmejo, na šoli je prisotna domačnost," je povedala.
Med tem je nam, ko smo ob močnih sunkih vetra in ledenem terenu previdno prikorakali do šolskih vrat, ta pridržal šofer avta, ki je vozil pred nami. K stavbi, zgrajeni leta 1820, smo prispeli skupaj s hišnikom iz matične šole. Da lepo skrbijo zanje vedno, ko potrebujejo pomoč, so na voljo, je hitro pripomnila Tertinekova. Pred dvema letoma so v kraju beležili 200-letnico obstoja šole. V času druge svetovne vojne so jo zaprli, leta 1941 je pouk potekal v nemškem jeziku, v njej pa je razneslo tudi mine. Leta 1972 so jo prenovili. "Šolo sem obiskovala tudi kot učenka. Takrat ni bilo šolskih prevozov, hodili smo peš, na eno stran smo imeli uro hoje.
Zime so bile drugačne, bilo je po meter snega, zato je bila prva šolska ura namenjena temu, da smo se odtajali. V razredu smo imeli peč, kjer smo se slekli, preoblekli, nato pa smo začeli pouk. A na to imam zelo lepe spomine, dosti bolj smo se družili, po poti debatirali, kaj bomo še počeli v šoli, kdo bo od koga prepisal kakšno nalogo. Nič nam ni manjkalo, zbistrili smo si glavo pred šolo in po njej, vse smo zmogli, včasih še več, kot ko ti ni treba, ko imaš vse na krožniku. Včasih je bil odmor najlepši del dneva v šoli, sploh v višjih razredih, ko se začnejo prve simpatije. Danes, ko pouk poteka v mehurčkih, je drugače, to (druženje) jim v trenutni situaciji najbolj manjka," je pojasnila Tertinekova, ki podružnico vodi od šolskega leta 2013/14.
Šola diha s krajem
Če je bilo nekoč otrok v šoli neprimerljivo več, kasneje pa je podružnici grozilo tudi zaprtje, v zadnjih letih število otrok spet narašča. Šolo trenutno obiskuje 43 učencev. Pouk izvajajo v štirih kombiniranih oddelkih, združeni so prvi in drugi razred, tretji, četrti in peti, sedmi, osmi in deveti. Do zadnjega kotička je zapolnjen tudi vrtec, obiskuje ga 19 otrok. Na pobudo krajanov so ga leta 2016 po 14-letnem zatišju - medtem otrok ni bilo dovolj, na kar je vsaj deloma vplival podeželski utrip, ko so matere ostajale doma - ponovno odprli. "Res smo povezani, na tej šoli smo ena velika družina. Vrtčevski otroci opazujejo starejše učence, ko prihajajo v jedilnico, navežejo stike, veliko je bratcev in sestric, zato z vstopom v šolo tu ni nobenih težav. Vse jim je že znano in domače. Zelo dobro sodelujemo tudi s krajevno skupnostjo, do epidemije smo skupaj prirejali vsaj po tri večje prireditve. Šola diha s krajem, skrbimo tudi za kulturni utrip, krajani so nam hvaležni. S ponosom opazujem tudi delovanje tukajšnje vokalne skupine, v kateri so tudi naši bivši učenci. Mogoče mlade ravno ta navezanost pripelje nazaj domov, na Remšnik. Opažamo, da se vračajo - cestne povezave do dobro urejene, vse deluje, kot je treba, starši so mobilni, ni več tako, kot je bilo včasih. Iz mestnega trušča, po končanem študiju, se vrnejo in si tu ustvarijo družine," je povedala Tertinekova.
Med slednimi je tudi Jasmina Šantl, ki si je danes skupaj s partnerjem Sebastjanom Knezom družino ustvarila na Fančejevem, nad kmetijo svojih staršev. Oba z bratom sta študirala v Ljubljani. Po končanem magisteriju - študirala je geodezijo - pa se je najprej zaposlila v Mariboru, kasneje bližje, v Radljah. "Vseskozi me je gnalo nazaj na Remšnik. Tudi partner je iz Vasi, a je vedno govoril, da je Remšničan, tako da sva si res želela ostati tu, ne v Ljubljani, v kakšnem stanovanju. Svojim otrokom želiva omogočiti, da so lahko v naravi, zunaj, da imajo stik z domačo pridelavo hrane, živalmi. Tudi nama je to takšno sproščujoče okolje, kjer lahko tudi fizično nekaj narediš zase," je povedala Šantlova. Zadovoljna je, da sta dobila priložnost, da kmetijo, ki je bila pri prejšnjih lastnikih nekaj časa v mirovanju, na novo vzpostavita. "Delava iz nule. Skoraj sva že obnovila ves skedenj, velik kar 300 kvadratov, tu je bila nekoč zelo velika kmetija Hmezada. Ko smo obnavljali streho, je prišel mimo logar in dejal, da mora to slikati za gozdarsko kroniko, saj takšne stare objekte tako velikih kvadratur redko obnavljajo. Prejšnjo hišo sva podrla in zgradila novo, bila je sicer lepa, a za vikend, ne za hišo in dolgoročno življenje. Imava sicer nekaj kmetijskega predznanja, a ustvarjava počasi, imava veselje. Prednost je, da nisva z ničimer obremenjena, nimava vzorcev, kako so delali naši predniki, kako je delal moj deda, kako bi moralo biti in kako je bilo. Delava lahko, kot se nama zdi prav. Tu vidiva zelo veliko prednost. Trenutno imava avtohtone slovenske kokoši - štajersko kokoš, peteline, race in gosi," nam je razložila.
Pogled na Dravsko dolino, gore
Mlad par združuje tudi veselje do žganjekuhe, Šantlova je to znanje prejela od svojih prednikov. Pohvalita se lahko že z nekaj svojimi izdelki - tepkovim žganjem, smrekovim žganjem, zanju sta na ocenjevanju prejela tudi nagradi. Ob zavidljivih pogledih v dolino, naravnih lepotah in drugih znamenitostih na Remšniku prepoznavata velik potencial in razmišljata tudi o turizmu. Turistične prenočitve v počitniški hiši na Golenovem, v brunarici, skupaj s partnerico ponuja že njen brat Boštjan Šantl. "Ljudje sploh v teh posebnih časih iščejo oddih v naravi, mir, da se lahko odmaknejo nekam, kjer jih nihče ne moti, da niso v gneči. Trudimo se, da bo pri nas na Fančejevem hišica veselja, druženja. Vsakega ogovorimo, želimo vrniti ta občutek na podeželju, ne tako, kot je v mestu, kjer je vsak zase. Če nekdo pride mimo, pozdravimo, pomahamo, če se želiš pogovarjati, se, če ne, ne. Tako funkcioniramo. Radi povabimo koga v hišo, se družimo, pri nas se tudi ve, da imamo kakšna srečanja muzikantov - saj je Sebastjan muzikant. Oba sva prepevala tudi v remšniški vokalni skupini," je povedala.
Zavidljive poglede v dolino, sončne zahode še izpostavlja Šantlova. Ob temperaturnih obratih, spomladi, v jeseni, ko je v dolini megla, so na 710 metrih nadmorske višine nad "smetano". "Zelo lepo vidimo gore, delno Pohorje, Uršljo, Peco, vmes še Kamniško-Savinjske Alpe, Skuto, Grintavec, tudi v dolino proti Radljam, Muti, Dravogradu. Posebnost Remšnika, ki tudi vodi do njunega doma, je lipov drevored, sledi lovska koča. V bližini je tudi Dijakov rudnik, na skrajni meji pa poseben pogled na Brezno, ki ga nadgradi vijuga reke Drave v obliki črke u. Remšnik je posebej poznan tudi po Pankraciju, na meji z Avstrijo, kjer stoji še ena cerkev z razglednim stolpom.
"Florjančenje"
Še so na Remšniku domačini, ki so stare običaje, kot je ličkanje koruze, pripravljeni pokazati, predstaviti otrokom, čeprav pa to, v skladu z današnjim časom nekoliko izumira, ugotavlja Valerija Tertinek. "Želimo ohranjati ta domači utrip, da lahko otroci to nesejo v svet. Spomnim se svoje predavateljice s faksa, ko sem se na vsakem izpitu trudila govoriti knjižno. Vprašala me je, od kod prihajam. "Z Remšnika," sem ji odgovorila. "Prosim, če lahko govorite kar v svojem narečju, saj se ga nikoli ne smete sramovati," mi je dejala.
Pri delu na šoli smo zmotili tudi kuharico Dragico Miklavc, ki za to, da so učenci siti, skrbi že 25 let. O starih običajih, navadah smo govorili z njo. Poleg ličkanja koruze, ki ga na Remšniku poimenujejo "šopinanje", ki je bolj poznano združevanje prijetnega s koristnim, je izpostavila še florjančenje, običaj, ki živi še danes. "Moj ata je to peljal naprej, potem je vključeval že mene, vnukinje. Četrtega maja je florjanovo, na predvečer, ko se stemni, se hodi po hišah, kjer naj bi bile ugasnjene luči, kot da vsi že spijo. Pred hišo nastavijo jajce in kakšen drobiž. Nato prižgejo luč in te povabijo v hišo. Mladi to peljejo naprej, zdaj jih je še več, a ti mladi muzikanti hodijo že po svetlem in gredo tudi po svetlem domov," je povedala v smehu. Kot lepo gesto, če si veren ali ne, izpostavlja še kropljenje. "To na Remšniku še dosti vidiš, za božič, tudi če gre k nevihti. Treh kraljev, da bi peli, kot drugod, nimamo. Obvezno pa je treba po blagoslovljeno vodo - starejši jo dobijo iz treh cerkev, naredijo križe, ki jih nato nosijo k vodi, na polje, kasneje pa dajo še na vrata, kjer napišejo G+M+B. To še držijo najstarejši, mladi pa že tudi pobiramo za njimi, kar smo pač videli," je razložila.
Nič več se ne orje, seje
Da se je življenje na Remšniku sicer spremenilo za sto odstotkov, ocenjuje: "Nič več se ne orje, seje, tu in tam so kakšni vrtički. Samo še na roke lahko prešteješ, kje je kaj - ker se nič več ne splača. To je zelo žalostno. Tudi veliki kmetje rečejo, kaj bom jaz to sadil, če se bolj splača kupiti v trgovini. Še se najdejo vrtičkarji, a to ni isto, to je bolj hobi, to ni samooskrba." Mladi na to, da se ukvarjaš s kmetijstvom, gledajo nekoliko drugače," razmišlja Sašo Grögl, predsednik krajevne skupnosti Remšnik. "To je 24-urni 'šiht', ni praznikov, ni nedelj, vsak dan moraš v štalo. Mi, ki hodimo v službe, smo lahko vsaj občasno prosti. Če je velika kmetija, se že splača, a moraš biti tam, ne moreš niti na morje," je povedal in dodal, da se jih v kraju še kar nekaj preživlja s kmetovanjem, a mogoče so že tudi v pokoju in zato doma.
V Čoki baru, edinem v kraju, smo se srečali z Gröglom, ki kot predsednik krajevne skupnosti svoj prosti čas namenja skupnosti - da bi se (tu) še kaj dogajalo. Vedno težje je dobiti ljudi, ki bi bili pripravljeni kaj narediti, pravi. "Boriti se moramo, da ostanejo šola, gostilna, trgovina, cerkev, da ostane skupnost. Šola, gostilna, trgovina in cerkev, to mora bit'. To je res. Moja mama živi v Lehnu, tam je kraj izumrl, je kraj duhov, ni več gostilne, pa so prej imeli dve, ni več trgovine, šole. Čisto mrtvo je. Le vas brez vsega," razmišlja. Slednje je izpostavila tudi Danica Andoljšek, ki se je na Remšnik pred 25 leti preselila iz Ribnice na Dolenjskem, a vse od tedaj jo navdaja velika ljubezen do kraja in skrb zanj. Mislim, da ima okoli 460 ljudi tukaj volilno pravico, gospodinjstev je sicer manj, a je površina ogromna, izpostavlja. "Če ne bi bilo cerkve in prej gostilne, zdaj trgovine, bi to samo razpadlo. To je ena točka, kjer se dogovarjajo posli, kjer se skregajo, spoznajo in poročijo. Vse je tukaj. Lepo je," je povedala. Nedelja v kraju še vedno ostaja poseben dan, sploh v poletnem času je v centru posebej živahno. Najprej k maši, nato na teraso Čoki bara, opisuje Grögl, kjer čas preživljajo predvsem starejši, ki se čez teden ne vidijo. Tudi sam se še spominja dobrih veselic, ko so na igrišču postavili šotor, zabave so bile tudi po dva vikenda, na Remšnik pa so prihajali tudi iz sosednjih krajev. Danes je bolj mirno, ugotavlja. "Nazadnje, pred koronavirusom, ko smo še lahko, smo imeli jurjevanje, mašo, blagoslov konj, starodobnih traktorjev, pogostitev. Zbralo se je okoli 500 ljudi," je povedal.
Ljudje kleni Korošci
Cerkev ima najglobljo nit zgodovine, pa naj bo pozitivna ali negativna, z vsemi zapiski, vse te stvari so bile v cerkvah, kar moramo spoštovati, je povedala Andoljškova, ki živi v hiši, kjer je bila prej mežnarija. "Sem rekla, jaz nisem nobena mežnar'ca, ne hodim zvonit. Pomagam pa vsakemu. Bila sem predsednica hortikulturno-turističnega društva, članica aktiva kmečkih žena, okoli sebe sem imela čudovito ekipo, ogromno smo delali, označevali kraj, prirejali igre, povezani smo bili z drugimi društvi. Klima je bila zelo dobra. Delali smo za ljudi, za kraj. Kasneje sem vrsto let okraševala cerkev, urejala, kosila. Ključno pa je to, da mladi kraj sprejmejo, ga imajo radi, da skrbijo, da se bodo ljudje radi vračali, da jim bo tukaj lepo. Tu je veliko stvari, infrastruktura je urejena, in dokler so otroci, bo tudi skrb občine za kraj. Remšnik je čudovit. Ti ljudje so kleni Korošci. Ne spustijo do sebe, vendar te znajo ceniti," je povedala.
Tudi Grögl je eden od mnogih tamkajšnjih prebivalcev, ki delajo v Avstriji. "Zakaj pa ne, če je možnost. Vedno sem si že želel, a nisem zbral poguma, dokler mi ni sistem v Sloveniji dokončno presedel. Jezik mi ni delal težav. Od 15. leta živim na Remšniku, a že kot otrok, ko sem bil na počitnicah pri babici in dedanu, sem gledal le avstrijske programe, risanke - včasih je bilo vse na anteno, ki na njuni legi - obrnjena sta proti Avstriji - ni sprejela kaj drugega kot ORF1 in ORF2," je povedal. Tudi sicer so prebivalci (bili) precej povezani s sosedi. "Smo blizu, ljudje so se pomešali. Kraj je z Avstrijo povezan tudi z maloobmejnim prehodom Remšnik na Breznem Vrhu. Sploh poleti prihaja dosti Avstrijcev peš, s kolesi," je povedal. Da ima občina Radlje zanje vedno posluh, dodaja, a v šoli bi že skoraj potrebovali prizidek, otroci tudi nimajo telovadnice, a kot je tudi v drugih bolj odročnih krajih, imajo prioriteto ceste. "Vsak bi rad imel dobro cesto. A ko le ne bi vsi tako egoistično razmišljali in bi dali prednost temu, kar naš kraj gor drži - to ni cesta, ampak šola. Če bomo imeli šolo, telovadnico, potem bomo lahko tam imeli tudi popoldanske aktivnosti. Marsikaj bi se lahko dogajalo. Tako lahko spet privabiš ljudi v naš kraj," razmišlja.
Obiskovalca lahko na Remšniku preseneti tudi združena trgovina in bar. "Sem tri v enem - prodajalka, natakarica in še čistilka. Včasih sem odpirala še muzej mineralov. Tu so odnosi pristni, vsak vsakega pozna, vsak o vsakem vse ve, a to so že trači. Dopoldne prihajajo starejši, poslušam, se pogovarjam, kar cenijo. Vsak, ko pride, drugemu plača pijačo, tako so navajeni. Luškano je. Malo, a zanimivo," je dogajanje v Čoki baru strnila Natalija, ki je tam vsak dopoldan že devet let. Da imajo določene stvari na Remšniku celo boljše kot v Radljah, večjih krajih, še pripomni Grögl, trgovina je namreč vedno odprta, skupaj z barom, tudi v nedeljo!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
