Ni bil ravno dan, ki bi na ves glas klical: Ven! Bil je eden od tistih, ki bi ga človek zlahka preskočil; meglen, vlažen, mrzel, za nobeno rabo skratka. Zato malo preseneti nezanemarljivo število otroških glasov na Večni poti. Daleč od običajne glasne živahnosti, kakršna je vladala v ljubljanskem živalskem vrtu v normalnem času, a tudi daleč od mrtvila mestnih ulic brez otrok.
Po polnih dveh mesecih spet odprt. Okleščeni so vsi dodatni izobraževalni programi, velja prepoved obiska notranjih prostorov, vse predstavitve živali s hranjenjem odpadejo, povsod razkužila, opozorila o varnostni razdalji ... A spet je mogoče od ograde do ograde; tokrat v spremstvu pedagoške vodje živalskega vrta Irene Furlan, ki je v treh desetletjih "sanjske službe", kot reče, tod popeljala nekaj deset tisoč otrok in tudi odraslih.
Če malo pobrskamo po spletu, vidimo, da ni živalskega vrta v Evropi, kjer se ne bi v času dolgih zaprtij spraševali: Kako nenavaden mir deluje na živali? Pogrešajo obiskovalce ali ne? So jih vesele ali jih samo prenašajo? So spremenile vedenje?
Levji delež prihodka so vstopnine
V več kot 70-letni zgodovini ljubljanski živalski vrt ni bil tako dolgo zaprt kot tokrat v času spomladanskega in jesenskega zaklepanja. Ne v času osamosvojitvene vojne, tudi ni bilo v državi epidemij slinavke in parkljevke kot v marsikateri drugi, kjer so morali zaradi te kužne bolezni pod ključ tudi živalski vrtovi. "Za štirinajst dni smo ga morali zapreti leta 2014, ko je bil hudo prizadet zaradi požleda," pravi Irena Furlan. "Takrat je kar nekaj dni padalo drevje, lomilo ograje in strehe, zrušilo letalnice ... Dva tedna hudega garanja smo potrebovali, da je bil živalski vrt spet varen za zaposlene, obiskovalce in živali. Tako dolgega zaprtja in zatišja, kot je bilo lansko, pa seveda še nismo izkusili."
In to seveda prinaša nove skrbi; živalski vrt je res javni zavod Ljubljane, mesto pokriva sedem do osem odstotkov obratovalnih stroškov in vsako leto prispeva tudi nekaj denarja za investicije, a prav vstopnine in dodatni programi za obiskovalce predstavljajo skoraj 90 odstotkov prihodkov zavoda. Levji delež potrebnega denarja, samodejno pomislim, ker se ravno tisti hip zasliši epsko rjovenje.
"To pa je naš Maksimus."
Torej: ali so živali pogrešale običajen vrvež? "So. Poglejte levinjo, kako pozorno spremlja, kaj se dogaja ob njeni ogradi. Pripeljal je avto in zdaj gre pogledat, kaj je novega, noben gib ji ne uide. Predvsem tiste živali, ki sodelujejo v izobraževalnih programih in se redno srečujejo z obiskovalci, so najpogosteje nakazovale, da jim manjka dogajanje, ki ga ti vnašajo. Bile so bolj pozorne na oskrbnike, z zanimanjem so spremljale denimo obrtnike, ki so prihajali opravit kakšna dela, zelo mikavno jim je bilo sodelovati na treningih, opazovati veterinarske posege in čiščenje v sosednjih ogradah ... Mene denimo je zelo zabavalo, ko sem pred dnevi mimo živalskih 'južnoameričanov' peljala snemalno ekipo in je gvanako, ki je slišal, da se nekaj dogaja, zaradi lesene ograje pa nas ni mogel videti, poskakoval kot na trampolinu, da bi nas videl. Vsake toliko časa se je nad ograjo pokazala njegova glava."
Mačke obožujejo močne vonjave
Prav zato, da se živali ne bi dolgočasile, so jim njihovi oskrbniki v času zaprtja še bolj intenzivno kot običajno ponujali telesne in miselne izzive. "Stimulacije, aktivnosti, interakcije dajejo živalim priložnost reševanja problemov, s kakršnimi se srečujejo tudi v naravi. Tako jih spodbujamo, da so aktivne in da razmišljajo. V različne žoge, škatle, najrazličnejše modele jim skrivamo priboljške, hrano skrivamo tudi po ogradah, menjujemo igrala in pohištvo za živali, ponudimo začimbe ... Tako se pogosto zgodi, da živali, ko jih oskrbniki spustijo v zunanje ograde, začnejo najprej iskati, kje se skriva kakšno presenečenje. Nekatere živali se zelo rade povaljajo po dišavnicah, velike mačke obožujejo močne vonjave, kot je denimo cimet ... Tako se približajo naravnemu vedenju vrste. V naravi denimo se valjajo po iztrebkih rastlinojedih živali, ker tako prikrijejo svoj vonj plenilca."
Zato, da se živali ne bi dolgočasile, so jim njihovi oskrbniki v času zaprtja še bolj intenzivno kot običajno ponujali telesne in miselne izzive
Rjovenje levjega para je bilo res vredno meritve na seizmografu, a "sirene" naslednjega oglašanja se ne bi sramovalo nobeno policijsko vozilo, še manj kakšen hišni alarm. Zlatolična gibona tako utrjujeta medsebojne vezi in hektarje na široko razglašata, da je njuno ozemlje samo njuno.
Starčka, letnik 1988. Imela sta sedem mladičev, ki so danes v živalskih vrtovih v Johannesburgu, Edinburgu, Malagi in francoskem la Fontainu. Tudi ljubljanski je član Evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev (EAZA) in velja praksa, da si divjinskih živali ne prodajajo med seboj, ampak si jih izmenjujejo. Po dolgem in zahtevnem postopku ...
"Znotraj zveze živalski vrtovi gojimo ogrožene živalske vrste - to je ena od naših pomembnih nalog. Za ogrožene vrste se vodijo rodovne knjige, od katerih ima vsaka svojega koordinatorja v zvezi. Vsako leto vsi živalski vrtovi obvestimo koordinatorje o stanju posamezne vrste, o morebitnih boleznih in tudi o sorodstvenih vezeh. Povemo, katere živali bi radi oddali, katere bi si želeli sprejeti. Tako lahko koordinator po pregledu vseh zbranih podatkov priporoči gensko najmanj sorodne živali, da lahko še naprej ohranjamo gensko pestrost znotraj neke vrste in da torej ne prihaja do križanj v sorodstvu. Populacije morajo biti gensko vitalne tudi zato, da bi jih v primeru popolnega izumrtja v divjini lahko celo vrnili v naravo. EAZA opravlja vsako leto v živalskih vrtovih zelo podrobne in stroge inšpekcijske preglede - preverjajo vse od jedilnikov živali, namestitev, morebitnih zdravljenj, oskrbe, poteka treningov ... Preverijo vse evidence, zapisnike, predpisane protokole ... Inšpektor se pogovori z vsakim zaposlenim, in to na štiri oči, brez prisotnosti nadrejenega. Lahko rečem, da je malo institucij v svetu, ki bi bile deležne tako doslednega nadzora kot živalski vrtovi, in prav je tako."
EAZA vodi tudi finančni sklad, v katerega prispevajo evropski živalski vrtovi, za ohranitev ogroženih živalskih vrst na naravnih območjih, kjer živijo. Gre za ohranitvene programe, ki so se izkazali za zelo uspešne v svetu. V lanskem letu, z nemalo ponosa pravi naša sogovornica, je EAZA prav za te programe zbrala le za spoznanje manj denarja kot znameniti WWF.
Zabušant po naravi, a ne po svoji izbiri
Enega najlepših živalskih "zvitkov" demonstrira na veji mačji panda. Zabušant po naravi, večinoma jé in spi - ne lenuhari po lastni izbiri, ampak zaradi prebavnega ustroja. V neki davni preteklosti je bila ta zver plenilec, danes 90 odstotkov njene prehrane zastopa energetsko reven bambus. Da ohrani čim več energije, mačji panda večinoma spi. Fletkan kot je, bi lahko bil prvi med ljubljenci obiskovalcev, a prav zato, ker je videti kot mehka, a mirujoča igrača, to ni. Predvsem za otroke so magnet surikate, igrive, nenehno čebljajoče družabne živali, ki komunicirajo tudi z izrazi na obrazu in jim je nekaj popularnosti zagotovo dodal še brezskrbni Timon iz Disneyjeve risanke Levji kralj.
Prav ob mačjem pandi se Irena Furlan razgovori o ohranitvenih programih. Gre za zelo ogroženo živalsko vrsto, ki živi v gozdovih na območju Himalaje. Življenjski prostor mačjih pand je vedno bolj razdrobljen, obenem jih desetka divji lov zaradi kožuhov ali prodaje teh živali kot hišnih ljubljencev.
"EAZA tam ustanavlja informativne centre, v katerih se zaposluje lokalno prebivalstvo, domačini tako postanejo rangerji, ki varujejo mačje pande in učijo prebivalstvo, kako živeti v tem okolju, da bi jih ohranili. Ustanavljajo se požarne straže, gasilske enote. Preusmerjajo življenje domačinov - prej so kurili z lesom in krčili gozd, zdaj so v okviru ohranitvenega programa dobili posebne štedilnike, ki dajejo veliko energije ob zelo majhni porabi kuriva iz živalskih iztrebkov. Stimulirajo hlevsko vzrejo domačih živali, ne paše po gozdovih, hkrati dajejo domačinom rastlinjake, da lahko dalj časa gojijo zelenjavo in je manjša potreba po mesu. Zaživel je ekoturizem, obudili so stare obrti - izdelki teh obrti pa se prodajajo preko spletnih naslovov v Evropi. Ohranitveni projekt za mačje pande vodi rotterdamski živalski vrt in dela res odlično. Tudi zoo Ljubljana prispeva manjšo vsoto za delovanje tega programa."
Prislužen priboljšek je že na poti
V ogradi z dvogrbimi kamelami se dogaja vsakodnevni trening, ki so ga deležne vse živali. Že od daleč je slišati klikerje v rokah treh oskrbnikov. Klik, klik, kamela leže, klik, klik, vstane, klik, klik, se obrne ... Klikerji so označevalci zaželenega vedenja in kameli povedo, da si je pravkar prislužila priboljšek, ki je že na poti. A ko je gobcev toliko in so tako veliki, je situacij za smeh veliko.
Živali zelo rade sodelujejo z oskrbniki, izpostavlja naša sogovornica. Seveda ne gre za nikakršen cirkuški trening; cilj je, da so živali v dobri kondiciji in da jim lahko nudijo veterinarsko oskrbo, ko je to potrebno. Oskrbniki so se za treninge delno šolali v tujini, večkrat pa so bili v zoo povabljeni tuji strokovnjaki.
Živali, ki sodelujejo v izobraževalnih programih in se redno srečujejo z obiskovalci, so najpogosteje nakazovale, da jim manjka dogajanje, ki ga ti vnašajo
"Žival najbolje oskrbiš, če se ji lahko približaš, se je dotakneš in ti pusti opraviti vse potrebne preglede. Da največje denimo prepričaš, da same stopijo na tehtnico ali v transportni avto brez povodca, da je slonici prijetno, ko ji manikiramo nohte, da morska leva z veseljem pokažeta zobe in se postavita pred prenosni rentgenski aparat ... K tigru v ogrado, denimo, ne vstopaš, ga pa oskrbnik nauči, da se uleže ob mrežasti ograji in mu lahko veterinar odvzame vzorec krvi ali pregleda zobe. Šimpanzi si pridejo brez težav izmerit telesno temperaturo, kar je v tem koronačasu zelo pomembno. Da je vse to mogoče, živali potrebujejo reden trening z oskrbniki, v petek in svetek in v vsakem vremenu. In edina metoda - tudi po kodeksu živalskih vrtov, seveda - je pozitivna stimulacija. Oskrbnik želeno vedenje živali takoj nagradi, neželeno pa ignorira. Osemstokilogramske živali, kot je denimo samec dvogrbe kamele, ne moreš prisiliti, da nekaj naredi, lahko jo samo prosiš. Zato morajo biti treningi za živeli tako prijetni, da komaj čakajo nanje."
Zoo Ljubljana, pravi Irena Furlan, zelo dobro sodeluje v različnih projektih in raziskavah z Biotehniško fakulteto in različnimi naravovarstvenimi ustanovami, sodelovanje z Veterinarsko fakulteto teče nenehno. Prav tukaj sta za projekt LIFE medvedki preizkušali trdnost različnih medovarnih smetnjakov in kompostnikov, v ogradi za rise so preverjali učinkovitost vonjalnih količkov, da bi v mednarodnem projektu LIFE Lynx dobili kakovosten genetski material za raziskave. Izmenjava izkušenj in znanj med živalskimi vrtovi po svetu pa teče nenehno - ne dojemajo se kot konkurenčne ustanove.
Pospravite zvezke in opazujte
Mag. Irena Furlan, ki je po poklicu biologinja, hkrati pa ima tudi pedagoško izobrazbo, predstavlja predvsem otrokom stanovalce ljubljanskega živalskega vrta že trideset let. Začela je iz nič, iz prazne pisarne, a z veliko idejami, ki jih je uresničila, sprva s študenti vodniki in kasneje s skupino sodelavcev - tematsko vodenje skupin, nočno vodenje, rojstni dan in počitnice v živalskem vrtu, postani oskrbnik za en dan, srečaj svojo naj žival, praznovanje mednarodnih dni posameznih živalskih vrst, fotosafari, taborjenje med živalmi ... Že vrsto let pomaga ljudem pri odpravi strahu in predsodkov pred kačami, žuželkami, žabami ... Se današnje generacije zelo razlikujejo od tistih prvih? "Zelo. Več je predsodkov do živali, vidi se, da so otroci več pred ekrani kot v naravi. Zato, ko vodim šolsko skupino, rada rečem, naj pospravijo svinčnike in beležke in naj raje opazujejo. Doživljajo živali. Skupaj ugotavljamo, zakaj so takšne, kot so, o čem govori njihovo vedenje, s starejšimi šolarji govorimo tudi o tem, kaj se jim dogaja v naravi, kaj jih ogroža, kako pomagati. Pri mlajših otrocih tam do osmega, devetega leta pa je treba samo spodbujati ljubezen do živali in čudenje. Njim ne govorim o problemih, ki jih imajo živali v naravi. Ko majhen otrok čuti, da ne more pomagati, ga preplavijo občutki nemoči in se čustveno odmakne. Dobiš pravzaprav obraten učinek - brezbrižnost. Pomembno je, da otroke naučimo ljubezni do živali in narave, preden jih prosimo, da jih rešijo. Vsako sporočilo mora biti prilagojeno otrokovi starosti."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
