Rogaška Slatina pod kljukastim križem

Monografija je rezultat kompleksnega in zamudnega štiriletnega raziskovanja v slovenskih in tujih arhivskih, muzejskih in drugih institucijah ter plod obsežnega terenskega raziskovalnega dela. To je prva poglobljena, sistematična, temeljita, vsebinsko zaokrožena in celostna zgodovinopisna raziskava štiriletne nacistične okupacije in delovanja okupatorjeve oblasti v takratni okupacijski občini Rogaška Slatina s prikazom daljnosežnih posledic, ki se med peščico še živečih pričevalcev čutijo še dandanes; še vedno pa so vidne na terenu v obliki materialnih vojnih ostalin in sledi ter (po)vojnih grobišč.

Vsebina bralcu ni predstavljena in razkrita v strogo zamejenem časovnem okviru med aprilom 1941 (začetek druge svetovne vojne na Slovenskem) in majem 1945 (konec druge svetovne vojne na Slovenskem in v Evropi), temveč zaradi boljšega razumevanja zgodovinskega konteksta in lažjega dojemanja poznejšega dogajanja svojo pripoved začne globoko v predvojnem obdobju (osnovni zametki nacističnega terorja so bili načrtovani in oblikovani že več let pred Hitlerjevim napadom na Poljsko in Kraljevino Jugoslavijo), zaključi pa s tragičnim povojnim epilogom.

Zapečatene usode

V začetnih poglavjih je pozornost namenjena ključnemu predvojnemu dogajanju v slovenskem delu Kraljevine Jugoslavije, kjer se je vzporedno z naraščanjem moči in vpliva nacionalsocializma v Hitlerjevi Nemčiji čedalje vidneje kazala vloga pronemško in pozneje pronacistično usmerjenih petokolonaških gibanj, ki so z razvejano obveščevalno, popisovalno in izdajalsko aktivnostjo zavestno delovala v prid nacistične države. Fokus je usmerjen zlasti h krovni organizaciji nemške narodne manjšine v Kraljevini Jugoslaviji, to je Švabsko-nemški kulturni zvezi (bolje poznani pod nazivom Kulturbund), ki se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja močno nacificirala in radikalizirala, že prej pa je bila pomembna postojanka nemštva in nemških teženj. V monografiji so predstavljeni pomen in posledice delovanja krajevne sekcije Kulturbunda na mikroobmočju med Rogaško Slatino in Rogatcem, kjer so kulturbundovci zbirali občutljive informacije iz gospodarskih, administrativnih, političnih, družbenih in vojaških sfer delovanja države ter zaupne osebne podatke o lokalnih prebivalcih – zlasti narodno zavednih in politično aktivnih, izobraženih in drugih protinemško razpoloženih krajanih.

Tako so bili že pred nemškim napadom v Gradcu med drugim pripravljeni tudi natančni aretacijski pozivi za Slatinčane, obsojene na izgon in izselitev ali celo usmrtitev. Tovrstni seznami so bili ob prihodu nemške vojske predani gestapovcem, kar je okupatorju znatno olajšalo delo in pospešilo začetno vzpostavljanje okupacijske uprave. Osnovni zametki terorja in raznarodovalnega programa so bili torej načrtovani in oblikovani že več let pred Hitlerjevim napadom na Poljsko (september 1939) in Kraljevino Jugoslavijo (april 1941). Niti ne preseneča, da so bile marsikatere tragične in krvave usode slatinskih družin zaradi predvojnega izdajanja in denuncijanstva zapečatene že v Gradcu še pred samim napadom.

Prvo bombardiranje

Zatem je prikazano dogajanje v povezavi z združeno invazijo tabora sil osi na Jugoslavijo, pri čemer je glavni raziskovalni pogled namenjen ofenzivni poti in liniji prodiranja 132. nemške divizije (iz sestava 51. armadnega korpusa – Weichsove 2. nemške armade), ki je 11. aprila 1941 vdrla v Rogaško Slatino in jo okupirala. Nekaj dni pred zasedbo so nemška letala zdravilišče bombardirala, saj je vojaško poveljstvo agresorja izvedelo za prebeg in začasno nastanitev osebja Dravskega okrožnega divizijskega poveljstva v hotelu Slatinski dom. V večstoletni krajevni zgodovini zdravilišča je to simboliziralo nasploh prvo bombardiranje na tem območju, za lokalne prebivalce pa je pomenilo prvo izkušnjo bombnih napadov in prvi neposredni stik z uničujočo vojno vihro. Vključeni so tudi pregledi moči in vojaških operacij obeh taborov, prikazan je zlom kraljeve vojske, čemur sledi okupatorjevo začetno prevzemanje občinske uprave, pri čemer so pomagali nekateri pronacistično usmerjeni domačini. Ti so se kasneje zavestno zaposlili v oblastnem aparatu okupatorja, prevzeli visoke funkcije v uradniškem, propagandnem, vojaškem in policijskem ustroju lokalne zasedbene uprave in tako namensko kolaborirali z okupatorjem.

Predstavljena je Rogaška Slatina kot sedež spodnještajerskega političnega okraja Šmarje pri Jelšah, začasna nemška okupacija in civilnoupravna priključitev zahodnega Hrvaškega Zagorja s hrvaškima občinama Hum na Sotli in Kumrovec k nemškemu rajhu ter proces vzpostavljanja represivne oblasti z nameščanjem okupatorjevih organov, raznarodovalnih organizacij in zvez ter policijskih vzvodov. Vsi ti oddelki so tvorili jedro lokalne okupacijske oblasti, ki je delovala v duhu takratne nacionalsocialistične ideologije, izvajala okrutne dejavnosti in zvesto sledila skupnim ciljem raznaroditve in etničnega uničenja podjarmljenih prebivalcev. Težišče je med drugim usmerjeno v doslej še popolnoma neraziskana poglavja o okupatorjevi lokalni raznarodovalni (dednozdravstveno, narodnostno, rasno in politično pregledovanje in ocenjevanje ter dodeljevanje državljanskih kategorij) in ponemčevalni politiki (prirejanje obveznih jezikovnih tečajev nemškega jezika, okupatorjevo šolstvo, politična zborovanja, apeli in drugo) ter o dopolnjujočem izvajanju terorja, ki zajema zlasti preiskave in zaplembe stanovanj ter drugega imetja, začetne aretacije, izgone in izselitve. Predstavljen je še proces vzpostavljanja nemško-hrvaške državne meje na reki Sotli v zaledju zdravilišča.

Vrhunec terorja

V letu 1942 sledi vrhunec terorja z množičnimi aretacijami in pomori steklarjev (povod za to je bilo razkrinkanje komunistične celice v tovarni stekla), partizanov in aktivistov Osvobodilne fronte v sklopu streljanja talcev v sodnih zaporih v Celju (Stari pisker) in Mariboru ter aretacijami in internacijami njihovih družin in sorodnikov v iztrebljevalna koncentracijska ali otroška taborišča. Poglavje je zgrajeno na temeljih občutljivega gradiva iz dragocenih zasebnih zbirk, ki vsebujejo nazorne družinske dokumente (pisma in fotografije), ter pričevanj še živečih prič oziroma žrtev (ali njihovih potomcev), ki so streljanje v Starem piskru doživeli na lastne oči in pri tem izgubili svojce, sorodnike, prijatelje.

Protizakonita prisilna mobilizacija v okupatorjeve uniformirane delovne oddelke in oborožene sile z območja Rogaške Slatine predstavlja povsem novo in doslej še neraziskano vsebino s prvimi končnimi izračuni o številu prisilno vpoklicanih. V vlogi obveznega služenja nemške vojaške obveze (groba kršitev takratnega mednarodnega vojnega prava) so se slatinski fantje borili in umirali na največjih frontah v okupirani Evropi. Nemški mobilizacijski organi so v prostoru Rogaške Slatine popisali in v evidenco registrirali vsaj 1036 vojaških in delovnih obveznikov (približno 17 odstotkov vsega prebivalstva v občini), od tega so jih samo v Reichsarbeitsdienst (Nemška državna delovna služba) in Wehrmacht (združek treh rodov nemških oboroženih sil) mobilizirali vsaj 585 oziroma nekaj manj kot deset odstotkov. Zgolj do konca vojne je samo v nemški vojski umrlo vsaj 90 Slatinčanov. Po vojni je nova socialistična oblast preživele mobilizirance pogosto zaničevala, zmerjala s psovkami ter jim vztrajno zavračala odškodninske zahtevke in invalidne bonitete.

Velikansko gradbišče

Od leta 1943 je bil v zdravilišču poleg policijske bolnišnice, kamor so v glavnem prihajali visoko odlikovani nemški oficirji, vzpostavljen še otroški tabor oziroma kamp KLV (Kinderlandverschickungs-Lager) za ogrožene otroke z izpostavljenih mestnih območij nemškega rajha, ki so bila podvržena uničujočemu zavezniškemu bombardiranju. Ob koncu leta 1944 se je okupator na Spodnjem Štajerskem pripravljal na obrambo najjužnejših rajhovskih meja, pri čemer je Rogaško Slatino in njen obsoteljski okoliš spremenil v velikansko gradbišče fortifikacijskih sistemov, ki naj bi po iluzornih nacističnih predstavah zaustavili silovite nalete združenih protihitlerjevskih armad. Iz strelskih in protitankovskih jarkov ter zemeljskih bunkerjev ni bil sprožen niti en strel. Glavnina najelitnejših zavezniških armad je že prej prodrla v osrčje nemškega rajha in mu zadala usodni strel.

Med januarjem in februarjem 1945 so angleška in ameriška letala Rogaško Slatino večkrat silovito bombardirala. Uničene je bilo precej železniške, telekomunikacijske in stanovanjske infrastrukture, nekaj žrtev je bilo tudi med civilisti. Maja 1945 je Rogaška Slatina s svojo bližnjo okolico veljala za enega izmed glavnih izhodnih koridorjev bežečemu hrvaškemu ljudstvu, vodilnim državnim funkcionarjem in politični eliti ustaške NDH na čelu s poglavnikom Antejem Pavelićem ter enotam njegovih oboroženih sil. Hotelski in drugi prenočitveni objekti so namreč med vojno ostali v glavnem nepoškodovani, zato so čezenj potekale velike evakuacijske poti tistih, ki so se ob koncu druge svetovne vojne na slovensko-hrvaških tleh znašli na strani poražencev.

Zadnji sestanek državnopolitičnega vrha NDH in Pavelićevega glavnega poveljstva, na katerem je bil poglavnik prvič seznanjen s kapitulacijskimi namerami nemške zaveznice, se je odvil ravno v enem izmed zdraviliških hotelov v osrčju Rogaške Slatine. Čeprav se je največji oboroženi konflikt v zgodovini človeštva v Evropi formalnopravno končal v prvi polovici maja 1945, so se gverilski boji preživelih ostankov nemških kolaboracionističnih enot po gozdovih v okolišu Rogaške Slatine nadaljevali še več tednov po uradni kapitulaciji Tretjega rajha – državni tvorbi, ki ji je Hitler napovedal tisočletni obstoj, realnost in trdna zavezniška volja pa sta ji namenili dvanajst let in nekaj mesecev.

Spomini bledijo

Spomini na obdobje nacistične vladavine v danes priljubljenem turističnem kraju vztrajno bledijo in tonejo proti večni pozabi. Dobrih 76 let po koncu največje svetovne morije v zgodovini človeštva tovrstne spominske drobce nosi v sebi samo peščica še živečih pričevalcev in žrtev okupatorjevega terorja, ki so hkrati zadnji neposredni pomnik o trpljenju in nepopravljivih krivicah. To delo je zato simbolični poklon vsem preživelim in umrlim žrtvam nacističnega nasilja, ki so med drugo svetovno vojno v Rogaški Slatini trpeli zaradi raznarodovalnega, ponemčevalnega in rasnega terorja, obenem pa naj zdajšnjim in prihodnjim generacijam služi kot orodje ohranjanja zgodovinskega spomina, podajanja nauka in večnega opominjanja pred ponovitvami zločinov totalitarnih in drugih režimov. Slednje je v prizmi današnjega časa še zlasti pomembno. Če bodo ti upi vsaj približno izpolnili zastavljena pričakovanja, potem sta raziskava in izdano delo dosegla svoj namen.