Rok Kajzer
Predsedničine izjave seveda niso bile naključne - njena HDZ, kadar nima več kaj pametnega pokazati za državo in državljane, začne strašiti s komunisti in Jugoslavijo. "Torej glede Jugoslavije se lahko govori o milijonu stvari, ki so bile slabe ... in prav zaradi tega je popolnoma nejasno, zakaj predsednica govori o tistem, kar je jasna in preverljiva - laž," je zapisal Goran Vojković, komentator Indexa. Med drugim je namreč izrekla tudi laž, da si moral v zapor, če si v Jugoslaviji izjavil, da si Hrvat.
Kakorkoli, zaradi nje je viralen postal neki popolnoma nezanimivi in davno pozabljeni strokovni članek iz revije Mlekarstvo iz leta 1975 z naslovom Organoleptična kvaliteta jugoslovanskih jogurtov in drugih fermentiranih mlečnih izdelkov avtorjev Dimitrija Sabadoša in Branke Rašic iz Zavoda za mlekarstvo zagrebške fakultete za kmetijstvo. Eden od fenomenov povojnega mlekarstva je bila prav hitro rastoča proizvodnja jogurtov (21,6 odstotka letno). Leta 1975 je bila Kolinda stara sedem let. Avtorja študije sta pisala o oceni kar 99 vrst sadnih jogurtov med letoma 1965 in 1974.
Po Kolindi še Mojca
No, za Kolindo je pred dnevi prišla še poslanka SDS Mojca Škrinjar, ki je prav tako ugotavljala, da v, saj veste, "mraku socializma" običajni državljani niso dobili sadnega jogurta. Seveda se je, tako kot pri Kolindi, postavilo vprašanje, v kateri državi sta živeli ...
Poslanko lahko zato opozorimo na zgoraj omenjeno študijo, še posebej pa na članek iz našega časnika iz leta 1974, v katerem so bralce obvestili, da so Mariborske mlekarne dobile kar dve medalji za - sadne jogurte. Zlato za sadni jogurt z okusom jagode in srebrno za jogurt z okusom borovnice. Naš fotografski arhiv poleg tega hrani številne posnetke s sejmov, kjer slovenska in jugoslovanska mlečna podjetja razstavljajo jogurte. V dokumentaciji smo našli tudi fotografijo iz leta 1973 z razstave živil v Ljubljani, kjer je podjetje Hmezad-Mleko Celje predstavljalo sadni jogurt s kar tremi okusi - breskve, maline in vanilije. Mariborske mlekarne so, denimo, leta 1974 kar 57 odstotkov mleka predelale "v kislo in sladko smetano, sadni ali navadni jogurt, skuto, surovo maslo" in različne vrste sirov.
Mikrolokacije
Zelo verjetno je, da se je Škirnjarjeva namerno zlagala, saj njen zapis sodi v strategijo SDS, ki državljane straši z Jugoslavijo in komunizmom, pojmoma, ki že 30 let ne obstajata več. Možno pa je seveda, da je pozabila, kako je bilo v Jugoslaviji, kar ni nič neobičajnega. Kolindin zdrs je tako pred leti za hrvaški Faktograf poskušal razložiti zgodovinar Igor Duda, avtor knjige Najdeno blagostanje - vsakodnevno življenje in potrošniška kultura na Hrvaškem v sedemdesetih in osemdesetih. "Predsedničine izjave potrjujejo težavnost dela zgodovinarjev, ki svoje raziskave temeljijo na metodi ustnega izročila, torej z zbiranjem in analizo spominov pričevalcev časa," je dejal Duda. Je torej Jugoslavija zaostajala za kapitalističnimi državami glede sadnega jogurta? "Njeni spomini kot potrošnice so lahko iz časa druge polovice sedemdesetih do zatona socializma, vključujoč zlato dobo standarda s konca sedemdesetih in močno krizo v začetku osemdesetih. V tej krizi je bilo tudi pomanjkanje, ki se je lokalno različno kazalo, pa so njeni spomini lahko relevantni za neke mikrolokacije," je pojasnil. "Možno je, da so v neki občini prodajali le izdelke lokalne mlekarne pa je bila ponudba odvisna od njenega asortimenta ali pa zgolj od tega, kaj je lokalni trgovec sploh naročil. Zgodilo se je torej lahko, v neki mali trgovini, da so imeli jogurte samo ene mlekarne in samo nekaterih okusov. A na ravni cele države so jogurti seveda bili - različnih proizvajalcev, vrst in okusov," je sklenil Duda.
Komu koristi?
Je pa jogurt očitno tesno povezan z nekdanjo Jugoslavijo. Njen konec je zaznamovala tudi "znamenita" jogurtna revolucija, ko so demonstranti, ki jih je naščuval Slobodan Milošević in dal pripeljati iz drugih delov Srbije in Kosova, s tem izdelkom in kamenjem napadli komuniste pokrajinskega komiteja ZK Vojvodine, ki so se mu uprli. Milošević je namreč želel centralizirati Srbijo z ukinitvijo avtonomne pokrajine Vojvodine, hkrati pa je potreboval njihove glasove v institucijah federacije. Jogurt pa je povezan tudi z usodo mlečne industrije po osamosvojitvi tako Slovenije kot Hrvaške. Kje so paradni konji te industrije danes in kdo so njihovi lastniki? Mariborske mlekarne, denimo, že 21 let ne obstajajo več.
Naj zaključimo s še enim Vojkovićevim komentarjem: "Kot v vseh socialističnih sistemih je primanjkovalo kup stvari, cel sistem je bil neustrezen, enostrankarski, gospodarsko nevzdržen. No, zakaj namesto tisoč resnic o tem sistemu govoriti o tem, kar ni res?" Takšno početje pomaga dvema kategorijama, ugotavlja. Na eni strani tistim, ki negirajo dejstvo, da je država nastala na temelju partizanskega upora in da je naslednica socialistične države, in po drugi strani tistim, ki bodo zdaj lahko plasirali sto laži, kako je bilo vse krasno v nekdanji državi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
