Glorija Lorenci
Da je afriška prašičja kuga krepko zamajala ekonomije azijskih držav, meni tudi prof. dr. Emil Erjavec, agrarni ekonomist in dekan ljubljanske biotehniške fakultete. "Bolezen se je pojavila v okolju hitro rastočih azijskih ekonomij, ne samo kitajske, ampak tudi Vietnama, Južne Koreje in vseh drugih, kjer gospodarska rast prinaša povečanje kupne moči in s tem tudi spremembo prehranskih navad prebivalstva, ki je še nedavno meso uživalo le občasno. Rastoča populacija, v kateri se krepi srednji sloj, zahteva, da kmetijstvo pokrije rastoče potrebe po mesu. Bliskovito so v zadnjih letih rasli konglomerati velikih farm, predvsem na Kitajskem, pri tem pa so zanemarili pomen sanitarnih zahtev ali pa jim preprosto niso bili več kos. Nivo varnosti hrane v tem delu sveta je izjemno vprašljiv, to vemo. Razvoj prašičerejske panoge je preprosto prehitel razvoj stroke in organizacije javnega sistema. Brez trdne veterine in zdravstvenega varstva živali pa ne nastane nič dobrega.
Zdaj je pobitih že nekaj milijonov živali, a izjemno težko bo v teh razmerah bolezen izkoreniniti. Najbolj na preizkušnji je veterinarski del - ali je v novih razmerah prireje prašičjega mesa, ob prisotnosti takih bolezni, kot je APK, in ob taki trgovini, sploh še mogoče ohranjati visok nivo zdravstvenega varstva živali, kot je bil pred desetimi ali petnajstimi leti. To so spremembe, ki jih prinaša globalizacija."
Situacija na azijskih trgih gre torej trenutno na roko velikim evropskim izvoznicam svinjine. Zadnja leta smo imeli v evropski prašičereji veliko krizo, zdaj panoga spet raste. "Na azijskih trgih ponudbe svinjine ni, povpraševanje je veliko, predvsem plemenske živali se na veliko vozi v Azijo, kar povzroča na globalnem trgu izjemne premike. Vprašanje časa je, kako bo to šlo naprej. V Evropi se ta čas ogromno investira v to panogo, gre za milijonske investicije, kar se utegne takrat, ko se bodo stvari na azijskih trgih umirile, vrniti kot bumerang. In bomo imeli spet veliko evropsko prašičjo krizo."
Mimo oči javnosti in mimo oči splošne kmetijske stroke je šlo, pravi Emil Erjavec, da so v prašičereji nastale izjemne spremembe; panoga se je popolnoma industrializirala, avtomatizirala in postala podobna perutninski proizvodnji. Masovne reje, kakršne so denimo v Kanadi in Ameriki, tudi ponekod v Evropi, rastejo zdaj predvsem v vzhodni Evropi - v Rusiji, na Poljskem, v Romuniji ... "To so obrati, katerih zgodnji znanilci smo bili v Sloveniji z ihanskim, emonskim ... V 70-ih smo imeli pri nas velike reje, a takrat se je govorilo, da razvoj prašičereje ne bo šel v to smer. Glej ga, zlomka, pa je šel."
Multinacionalke postavljajo enormne prašičerejske obrate - in Kitajci jih na veliko kupujejo, pravi Erjavec -, ki so v bistvu prava zaprta mesta, razsežni laboratoriji, oddaljeni od urbanih okolij. Gre za vključevanje integriranih tehnologij, ki nadzirajo živali, avtomatizirajo rast, in ker po vsem svetu raste zanimanje potrošnikov za dobro počutje živali, spremljajo zdrave okoljske razmere za uspevanje prašičev. Napredne tehnologije so tiste, ki samodejno tehtajo živali, individualno odmerjajo krmo, napajanje, zmanjšujejo količino skupnih odpadkov ... Napredni informacijski sistemi spremljajo in narekujejo oplojevanje za optimizacijo reproduktivne zmogljivosti, kotitve, ogrevanje skotenih mladičev ... To niso več kmetije, to so visokotehnološki industrijski obrati.
"Gre za čisto čisto posebno proizvodnjo hrane, ki je potrošnik ne vidi, in vprašanje je, ali bi jo sploh želel videti," pravi Emil Erjavec. "Sanjamo o nekih krav'cah in prašičkih na rožnatih travnikih, ampak svetovno prebivalstvo se v veliki večini hrani z mesom iz masovnih proizvodenj Severne in Južne Amerike. Mi živimo v svetu lepih besed in namenov, trendi pa so drugačni."
