Šentiljska

Preklemanska reč je tolkla ob asfalt in kljub dežju sem slišal, kako ropočem v gluho noč. Ustavil sem se pod klancem, kjer je legendarni bife. Splezal sem pod avto, a cevi nisem mogel odtrgati, ker je bila na šasijo pritrjena z nekakšno gumo. Blaten in premočen do kože sem se zatekel v bife. Notri je brlela slaba svetloba in za šankom so sedeli trije košaški kriminalci. Na videz sem jih poznal. Vstopil sem kot v slabih grozljivkah in rekel edino, kar sem lahko rekel: "Ima kdo nož?" Pogledali so me, da sem se v trenutku posušil in pojasnil svojo težavo. "A to," so dejali civilizirano. Eden je nož potegnil izza nogavice, drugi ga je imel v žepu suknjiča. Tretji ni imel hladnega orožja, kar pa ni pomenilo, da orožja ni imel ... Tako je bilo včasih na Šentiljski.
Vsako mesto mora spoštovati svoje ulice. Svoje ceste. In svoje četrti. Trge in dvorišča. Mariborčani imamo do vsega tega še vedno bivalentni odnos. Pojemo slavo svojemu mestu, hkrati pa lulamo po podhodih. Na srečo so Mariborčanke zdržljivejših mehurjev. Kakorkoli: mesto se je civiliziralo, urbanizirano. Tudi predeli, ki jih je v devetdesetih najbolj prizadela izguba industrije, postajajo pogojno užitni. Tudi hiše in ulice, umrle, ko je odšlo staro meščanstvo, se počasi vračajo v čas, kot ga opisujejo literarni viri.
Vse se vrača v naravni tok stvari, razen Šentiljske.
O Šentiljski morate nekaj vedeti. Preden se je mesto nagradilo z vpadnico, je bila Šentiljska cesta žila dovodnica za vse iz severovzhoda. Za Prekmurje, Pomurje, Prlekijo in kompletne Slovenske gorice. Kolone avtobusov vsako jutro. Preživel sem mladost na tistem avtobusu. In potem dvakrat letno prometni infarkt, ko se je izseljenski zahod selil nazaj na izvorni vzhod. Ne vem dosti o Ptujski, ne vem mnogo o Koroški, malo mi je znana Tržaška, vem pa vse o Šentiljski. Nikoli ni bila bleščeča cesta. Povedano drugače - vedno je bila sranje. Polna lukenj, brez pločnika, s Košaki levo in desno. A bila je tudi živahna. Tovarne ob njej niso bile glamurozne kot na Teznu ali na Studencih, ampak so bile (so še) kljub temu dobre tovarne. Košaki z vrhunskimi hrenovkami, TSN in opekarna.