Petra Lesjak Tušek
Poplavna intervencija in sanacija ter obnova in nadaljnji razvoj, ki naj bi na degradiranih območjih sledila, je eno od poglavij, na katerem skuša vlada ob seriji očitkov o neizpeljanih reformah vendarle še graditi in zagovarjati svojo uspešnost in učinkovitost. V tem tednu je zgodbo o nadvse odlični prijavi za pomoč evropskega solidarnostnega sklada zamajala objava Dnevnika in v njej izpostavljene pripombe na vlogo, ki jih je podala Evropska komisija. Slednja je sicer medtem poleg ministrstva za kohezijo že javno pojasnila, da je Slovenija ustrezno dopolnila in popravila zahtevano. Z ministrstva so obrazložili in nadgradili, da se Slovenija pravzaprav lahko nadeja celo 28 milijonov več od prvotno napovedanih 400 milijonov evrov. Sto smo jih tako že prejeli, glavnino pa pričakujemo do konca leta (čeprav smo lahko v napovedih že ujeli tudi zamike nakazila po mesecih vse od jeseni do zadnjega meseca v letu).
Če torej vzamemo zadnjo različico in popravke za ustrezne, naj bi zdaj nekako živeli z zagotovili, da evropski nepovratni denar zanesljivo bomo prejeli. Nedavno je ministrska trojka Jevšek, Novak, Bratušek, nenaključno tik pred evropskimi volitvami, pojasnjevala, da je bila škoda v poplavah ocenjena na 2,9 milijarde evrov. To je torej (nižja) številka, ki stoji v vlogi za pomoč kot končna. Hkrati so nadaljnje osnove celoviti programi obnove uničene infrastrukture. Razlogov, da bi nas preplavljale skrbi, potemtakem zlasti s finančnega vidika ni. Le da v najbolj uničenih zgornjesavinjskih in koroških terenih skrbi vendarle so. Kaj je torej, če je praktično sanirano vse, kar je bilo v vlogi treba sanirati, sploh še problem - in kje ovire, če pa so pristopi vendarle tako temeljiti?
Mi smo samo vedno bolj odvisni od vremena
Če parafraziramo komad skupine Mi2 Odvisen od vremena: ni krize v dokumentaciji, pa niti v kakih kapricah s terena; mi smo samo vedno bolj odvisni od vremena. Dobesedno. Sanirani vodotoki (poglobljene, razširjene struge) in deloma ukroteni plazovi namreč ljudem zlasti Koroške in Zgornje Savinjske še ne dajejo vsepovsod razloga za mirnejši spanec. Dnevi silovitih nalivov, ki praktično nikomur in nikjer ne prizanašajo več, le selijo in prestavljajo se tako v globalnem kot lokalnem, so tudi dnevi obujenih in na novo rojenih strahov ljudi. Ti se ozirajo v nebo in upajo, da bo milostno. Ta opis ni niti malo pretiran, žal sta strah in tesnoba med ljudmi še kako realna, marsikje tudi utemeljena, pa naj bodo vloge države iz prve ali po popravkih pripravljene na pol ali celostno.
Kar na terenu šteje, so konkretne sanacije in učinki, trajnostne in ne le začasne rešitve, ki bi morale biti kvečjemu del intervencijske faze. Kljub vsem objektivnim oviram, razumevanju, da ne gre vse takoj, hitro in hkrati, je slabo leto po poplavah vse preveč razpok. Zdi se oguljena in preprana fraza, da se pri nas vse slej ali prej zagozdi v preveč zbirokratiziranih postopkih - a vendarle je dejansko tako.
Ker - če denar ni ovira in ga je dovolj - kaj potemtakem sploh je, če je ustaljeni odgovor pri drugih projektih običajno ta, da ni denarja? Dela na terenu so prepočasna in hkrati izjemno draga. Kako tudi ne bi bila, če realnost butne že v občutnem dvigu vse bolj očitno usklajenih cen projektantov, nato pa še visokih cen gradbincev. Milijon evrov je medtem domala postala nedojemljiva enota za kilometer asfaltirane ceste. Nezanemarljive omejitve trga (višje povpraševanje od ponudbe) so le še v prid navijanju cen.
Za nameček na pristojnih ministrstvih ob občin zahtevajo dodatne študije, od nedavnega še analize podnebnih vplivov, pri čemer niti niso povsem usklajeni, ali morajo res biti pripravljene za prav vsak projekt posebej. V že tako zapleteni verigi do finalizacij se torej pojavljajo nove zahteve in ovire, ki so časovno in finančno izčrpavajoče. Cenitve, študije, analize, nato pa še odstopanja od rokov ali pa brezupno dolga popravila že v načrtih. Pri čemer se začne že pri ključu delitve denarja občinam po primerni porabi in ne po škodi, kar po občinah povzroča nesorazmerja.
Denar iz državnega in evropskega proračuna medtem napaja tiste, ki se ne obremenjujejo s trajanjem. Nasprotno. Vselej so bile v krizah tudi priložnosti. Medtem davkoplačevalci - med njimi tudi poplavljeni - še vedno kot na loteriji čakajo, ali bo doslej vloženo nemara dovolj za dobitno kombinacijo. V njihovem primeru je dobitek varnost, stabilnost za začetek, nato pa morebiti pričakovanje boljšega v prihodnosti. Stisk ljudi, ki čakajo, ali bo njihovo škarpo ob hudourniku v bližini doma prebila deroča voda ali ne, ni mogoče izmeriti. Straha in trepeta niti ni mogoče poplačati. Je pa mogoče in več kot nujno, da sanacija, predvsem pa nadaljnja obnova, stečeta bolj učinkovito, če že ne tudi bolj racionalno.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
