(ŠESTI DAN) Pirkovičev scenarij za Prešerna

Upravni odbor Prešernovega sklada, ki mu je predsedoval dr. Jožef Muhovič, je opravil svojo nalogo. Mandat mu poteče junija, kar pomeni, da je zdaj zadnjič izbiral Prešernove nagrajence za življenjsko delo in nagrajence za vrhunske dosežke v zadnjem obdobju. Izteče pa se tudi mandat zadnjemu upravnemu odboru, ki je še odločal o slavnostni prireditvi ob podelitvi nagrad. Z novelo zakona o Prešernovi nagradi, ki ga je tik pred praznikom potrdila vlada, bo proslavo 7. februarja zvečer, tako kot vse druge državne proslave, urejal koordinacijski odbor za državne proslave.

Upravni odbori Prešernovega sklada niso brez povezav s politiko. Člane predlaga in potrdi državni zbor. Upravni odbor, ki je zdaj opravil nalogo, je pred štirimi leti potrdil državni zbor, v katerem je imela večino koalicija strank SDS, SMC, NSi in Desus. Stranka Levica kandidatov ni podprla, po besedah takratne poslanke Violete Tomić bi moral biti upravni odbor "raznolik, vključujoč, vrednostno nezaznamovan in nepristranski", na seznamu kandidatov, ki jih je DZ potem seveda potrdil, pa naj bi bilo po njenem mnenju zaznati "politično zaznamovano perspektivo", namreč "nagnjenost v desno politično opcijo". Nekateri člani odbora, recimo Jože Možina, bi to res težko argumentirano zanikali, veliko članov pa je takih, da jim ne bi mogli neposredno določiti "politične perspektive". A ne glede na to preštevanje in vsa preštevanja prejšnjih upravnih odborov, ki so jih imenovale leve ali desne vlade, se domnevna "nagnjenost" ni odražala v izbiri nagrajencev. Daleč od tega, da bi desni upravni odbori izbirali, recimo, bolj tradicionalne, manj eksperimentalne, manj kritične, manj transgresivne umetniške prakse. Nelagodno je izpostavljati imena, vseeno pa recimo lanska Prešernova nagrada Emi Kugler ali pa navsezadnje letošnji nagradi sklada avtorjema naslovnic za sobotni prilogi, ki večinoma potrjujeta drugo politično opcijo, so dober dokaz za to, da so Prešernovi odbori, tako kot umetnost, ne nepolitični, vendar nadpolitični. Da prevladajo v njih strokovni in častni ljudje.

Doslej so torej ti ljudje odločali tudi o tem, kakšen bo umetniški program prireditve. Niso imeli vedno srečne roke, odbori, ki so jih izbrale ene ali druge vlade, so znali pošteno zgrešili z izbiro, tako da umetniški program kdaj nikakor ni bil v čast nagrajencem in dobri slovenski umetnosti. Tudi temu odboru se je na začetku zgodila mizerna uprizoritev Prešernovega Krsta pri Savici, zato pa je zaključni Povodni mož v koreografiji Edwarda Cluga popravil okus. Nikoli pa se ni zgodilo, da bi na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku padli tako nizko, kot smo na državnih proslavah v času zadnje vlade Janeza Janše. Na proslavah ob Prešernovem dnevu ni bilo cenenega patriotskega zaklinjanja, rimanega sovražnega govora (dobro, letošnje recitiranje Zdravljice je bilo nekam žolčno), slabe zabavne ali narodnozabavne muzike, primitivne grafike in kričečih barv. Z novelo zakona o Prešernovi nagradi – in drugimi samosesuvanji te vlade – pa nas lahko kmalu doleti, da bo tudi scenarij za proslave ob kulturnem dnevu pisal Igor Pirkovič.

In ta zakon je predlagalo ministrstvo za kulturo pod vodstvom ministrice iz stranke Levica. Ne verjamem, da predlagatelji ne bi videli, kam lahko pripelje prepustitev odločanja političnemu telesu. Razlaga, da gre za tehnično in logistično spremembo, je pač res samo tehnična. Navsezadnje ne na obravnavo v odboru za kulturo ne na sprejemanje v državni zbor ni prišla ministrica, ampak je državni sekretar nesuvereno ponavljal, da se "organizacija kulturne proslave ob Prešernovem prazniku s prenosom na koordinacijski odbor za državne proslave dviga na višjo raven", saj da ima koordinacijski odbor večje organizacijsko znanje in produkcijske zmogljivosti. O večjih političnih vplivih pa niti besede.

Sramota je, da je to novelo sprejela ta koalicija. Sramota pa je tudi, da ob njej tisti, ki so ob vseh političnih menjavah v javnih zavodih v kulturi, ki jih je izvedla prejšnja vlada, večinoma upravičeno pisali in vzklikali "sramota", ob takšni potezi molčijo. S tem umetniški aktivisti žal potrjujejo, da jih ne moti politizacija sama po sebi, temveč politizacija samo ene politične opcije. S tem tudi potrjujejo, da, v nasprotju z upravnim odborom, niso nadpolitični.

Če bi bili, bi se navsezadnje, tako kot so se ob ukinjanju ministrstva za kulturo in ob zmanjševanjih proračuna za kulturo, v protest na praznični predvečer zbrali pred Cankarjevim domom tudi tokrat. Ne glede na to, ali se nam zdi takšna destrukcija dogodka, ki je posvečen izbranim umetnikom, dostojna ali ne, ukinjanje oddaj o kulturi in zmanjševanje umetniškega programa na nacionalnem radiu in televiziji sta vsaj tako dober razlog za protest. Mediji smo počasi in boleče usvojili lekcijo o tem, da naše izginjanje ne bo pognalo ljudi na ulice - žal je bilo tudi v medijih ponovni vzpostavitvi ene politične televizijske oddaje posvečenega desetkrat več prostora kot rezanju mnogih umetniških oddaj - ampak vsaj umetniške aktiviste bi moralo dvigniti. Zavezani kulturi? Dajte no.