(ŠESTI DAN) Pojedina populizma za demokracijo na dieti

Evropske volitve letnika 2024 so vzdržljivostni test etablirane politike, politične sredine, ali še zmore (za)držati varnostne zidove, preden na liberalno demokracijo pljuskne populistični val in ta še bolj erodira v družbenih napetostih, v krizah, ki zaznamujejo 21. stoletje. Skupen sklep političnih insajderjev in analitikov je (bil), da bo prodor populizma - trenutno najodločneje skozi skrajno desne politične lege, a nikakor ne le ekskluzivno tam - določil novo EU-politično geografijo. Zato velja ponoviti osnove, da lahko boljše razumemo procese, ki so zajeli tudi države, kjer se je demokracija zdela tradicionalno trdna, živa in odporna pred vnovičnim porastom avtoritarizma. Kaj je v bistvu populizem? Spomnimo na to, kar je o populizmu zapisal pomemben teoretik, argentinski politolog Ernesto Laclau. Pod črto: populizem ni ideologija - kot se marsikdaj napačno razume - je politična logika, način oziroma strategija za pridobivanje in uporabo moči. Populizem lahko prevzema različne ideološke oblike, odvisno od potreb, kraja in časa. Populizem je emocionalno nabit poziv k opolnomočenju ljudstva/nemočnih/zatiranih proti delegitimirani oblasti/eliti. Politični oder v mnogih državah nevarno prevzemajo tako imenovani 3P-avtokrati. Kakšna šifra je 3P? Populizem, polarizacija, postresnica, to so temeljne prvine tehnologije obvladovanja političnega in simptom vdora/vrnitve avtoritarnosti v družbo. O 3P-teoriji piše Moisés Naím v knjigi Maščevanje moči: Kako avtokrati na novo izumljajo politiko 21. stoletja. Naím je nekdanji venezuelski minister za trgovino, izvršni direktor Svetovne banke, kasneje urednik revije Foreign Policy Magazine, ki je objavljal tudi v uglednih časnikih od FT-ja prek Le Monda do Corriere della Sera. Preštudiral je najbolj čiste primere, kako populistični voditelji - ti sprva spretno maskirajo, skrivajo svoj avtoritarizem, od Erdogana prek Orbana do Trumpa - zmagujejo na volitvah. Demokracije ne rušijo s silo, ampak subtilno, s posnemanjem pristopov liberalnega konsenza, na volitvah kot temeljnim dejanjem demokracije. Priročniki populizma svetujejo med drugim katastrofizem, risanje družbenih razmer kot popoln razpad, kriminalizacijo medijev, opozicije, demontažo mehanizmov nadzora oblasti in sistema družbenih ravnotežij ...

Ni dvoma, da je populizem, ki se po EU kamuflira v različne ideološke obleke, največkrat pa trenutno v nacionalizem, suverenizem, iliberalizem, ponekod, a ta hip redkeje, v utopični (eko)socializem, v porastu. Kot kažejo trenutna razmerja moči, mu na teh volitvah (še) ne bo uspelo prebiti blokad, ki tovrstne politične sile držijo vstran od oblasti. A že čez pet let je lahko prepozno, če se EU in države članice ne bodo sposobne iz političnih premikov samoreflektivno potegniti nekaterih temeljnih spoznanj, raziskati vzrokov in povodov, zakaj smo potonili tako daleč. Desetletje in pol kriz je dokončno - po dolgem času blagostanja, gospodarske rasti in vzdrževanje postvojnega konsenza o socialni in pravni državi kot temeljih sodobne demokracije - razgalilo disfunkcionalnosti, pomanjkljivosti EU. Vse bolj je izpadla kot povezava držav, ustvarjenih za idealne ali vsaj dobre čase. Solidarnost je v krizah razpadla. Dividende desetletij cvetenja liberalne demokracije so pošle, rezerv ni več. Počasno rušenje temeljnih pridobitev povojne Evrope, kakovostnih, dostopnih javnih storitev, predvsem zdravstva in šolstva ter osnovne infrastrukture, socialne države je ustvarilo novo množico razočaranih, jeznih, izgubljenih v prostoru in času, poražencev globalizacije, digitalizacije, tehnoloških revolucij in predvsem neoliberalnih reform. Te so načele konsenz o tem, da imajo več tisti, ki več in boljše delajo. In ki več in boljše znajo. Potrošništvo kot poligon zadovoljevanja osebne sreče in "meni pripada" egoizem, sebičnost so sesuli občutek za skupnost, za kolektiv(no). Instagramska kraljestva navidezne sreče so instantni, a kratkotrajni substitut za to, da so enakopravne možnost za ustvarjanje pogojev za dostojno, dobro življenje danes često le še teorija, spomin na nekoč konsistentne in delujoče, progresivne socialne politike. Po privatizaciji zdravstva bo vse bolj na udaru teh silnic še šolstvo. Izobrazba je/bo nova tržna dobrina? Stanovanja so marsikje po Evropi za mlade nedosegljiva, sploh če niso vključeni v igre prestolov malih kapitalistov in ne postanejo rentniki iz družinskih donosov. Z vrtoglavim dvigom cen nepremičnin v zadnjih letih se Slovenija približuje državam, kjer predvsem mlajše generacije izgubljajo tla pod nogami na poti v svetlo prihodnost. Sredinska politika zadnjih 15 do 20 let, v času kriznih potresov, izgublja kompetenco sposobnega in spodobnega, pravičnega, učinkovitega, transparentnega upravljanja javnih zadev. Nove generacije potiska v objeme lažljivih prerokov sreče, populističnih prodajalcev megle. A ne le njih, tudi številne druge, iz množice razočaranih, tistih, ki s(m)o jih pustili zadaj. 

Ali kot je v Večeru nedavno zapisal politolog Marko Lovec, nezmožnost sredinske politike, da bi rešila probleme in našla odgovore, demotivira sredinske volivce in naplavi skrajne alternative, ki skušajo uničiti sisteme, ki družbo držijo skupaj - pluralizem mnenj, na dejstvih in znanju temelječo družbo, javne medije, neodvisne institucije … Pri tem jim pogosto pomagajo sile od zunaj, v okviru hibridnega delovanja. Vse to je okvir, v katerem je Evropa danes, tukaj in zdaj. Zgodovina populizma je zgodovina poraza, v New York Timesu zapiše kolumnist David Brooks. Referira se celo na Williama Jenningsa Bryana, čigar konvencijski govor leta 1896 - "Ne križajte človeštva za zlatem križu" - je postal ena od referenčnih točk začetkov političnega populizma. Kasneje je na volitvah trikrat izgubil. Glas za populiste je glas za počasno smrt evropske ideje. Edina realna alternativa je torej glasovati za proevropske, prodemokratične sile, četudi so v zadnjem času veliko zamočile. A ne velja jim več podeliti zaupanja na lepe oči, na kredit. Tega ne zaslužijo več. Volitve, ki pomenijo ustavljanje populizma, so le začetek, prvi korak. Bistveno ob tem je od politike zahtevati bistveno več in boljše, bolj pošteno, zaupanja vredno. V nasprotnem primeru čez pet let populizma ne bo ustavil nihče več.